Neprijetna izkušnja na otroškem oddelku Zdravstvenega doma Kamnik

Prelep sončen dan, tak, kakršnega bi si človek želel preživeti zunaj, ne pa znotraj katerekoli zdravstvene ustanove. Pa včasih ne gre drugače…

Stopim iz toplega sonca, skozi dvojna vrata proti otroški ambulanti. Sprehodim se po hodniku, sledi mi mamica katere dojenček neutolažljivo joka. Ko se bližam kartoteki opazim, da je vrsta že precejšnja. Mamico z dojenčkom spustim naprej, saj je že dovolj pod stresom. Stojim v vrsti in pred menoj se po tleh plazi kake tri-štiri leta star fantič, nasmejan a vidno utrujen. V kotičku njegovega nosu opazim majhno pikico, ki izgleda kot majhen mozoljček. Dojenček pred mano še vedno joče. Prva v vrsti je mamica dvoletnik, ki se utrujeno naslanja na njen nosečniški trebuh. Medtem ko mu ona briše nosek, dobi močan napad kašlja, ki se konča z nekaj izbruhane sline. Mamica se nasmehne in po tihem reče. »Še dobro, da nisi še nič jedel«. Malček na tleh ima več takšnih pikic. Pogledam vse te otroke, mamice, nosečnico, ki sedaj že slačijo bunde in kape in se sprašujem zakaj je kartoteka prazna.

Mamico katere malček se igra na tleh povprašam, če že dolgo čaka. Njen pogled je povedal tisoč besed, med drugim tudi kanček jeze in veliko naveličanost. Razloži mi, da se je malček zjutraj zbudi in potarnal, da ga vse srbi. Ko ga je pogledala, je takoj posumila, da ima morda norice. Ni pa bila sigurna. Klicala je v ambulanto zdravnika njenega malčka  a je bila linija vedno zasedena. Po eni uri neprekinjenega klicanja, je telefonistko na drugi strani linije prosila, naj jo veže v kartoteko. Tudi tam ni bilo uspeha, saj je telefon zvonil v prazno. Vztrajala je še dobre pol ure, nato pa popokala otroka in sta prišla v zdravstveni dom. In sedaj tudi tukaj ni nikogar.

V tistem trenutku po hodniku priteče sestra in že na daleč vpije, da v kartoteki ni nikogar, da je za vse sama. Ko bolj kot ne vsakemu posebej razlaga, da naj ne čakajo pred kartoteko, da morajo kar v čakalnico in bo tam pogledala kdo gre kam, jaz po tihem razmišljam ali nima malček na tleh mogoče res noric. Sedaj se mu je pridružil dvoletnik, s katerim si lepo podajata avtomobilček.

Ko pridem na vrsto, mi sestra pove, da se kartoteka na otroškem oddelku zapira. Najprej sem mislila, da sem jo narobe razumela, potem mi pove še enkrat. Vodstvo zdravstvenega doma se je odločilo, da sestre v kartoteki ne potrebujemo, da sestra v ambulanti lahko poskrbi za vse. Bila sem vidno zgrožena, nakar sestra steče proti malčku na tleh in ga dobro pogleda. Glede na to, da sta tako malček kot mamica lepo odkorakala za sestro v drugo smer, predvidevam, da je res imel norice.

Tisti, ki ste že kdaj poklicali v ZD Kamnik za kak nasvet glede otrokovega zdravja, verjetno veste, da ste nasvete dobili ravno od sestre, ki je delala v kartoteki. Ko ste z otrokom, ki je kazal znake kake nalezljive bolezni (kot tisti malček na tleh), vas je taista sestra takoj odpeljala v izolirno sobo, da niste ogrožali še koga. Ko je vaš otrok zbolel v urah, ko njegovega zdravnika ni bilo več v službi, ste poklicali sestro v kartoteki, od katere ste že po telefonu dobili nasvet kako ukrepati in/ali uro pri zdravniku naslednji dan.

Sestri, ki mi je hitela razlagati, da ni nikogar v kartoteki rečem, da sem prišla dvignit samo bolniški list, da ga običajno dvignem v kartoteki. Odkima z glavo in me povabi do čakalnice pred ambulanto. Tako sedim v čakalnici, poleg mene še vedno neutolažljivo joče dojenček vidno raztresene mamice, dvoletnik z nosečo mamico sedaj sedi pri njej v naročju, saj mamica ni sigurna ampak sumi, da se je na tleh igral z otrokom, ki ima norice. V čakalnici vlada manjša panika. Sestra odpre vrata, nas pogleda in pobere kartice. Spet se je zaprla v ambulanto in čez čas odhitela po hodniku. Nazaj se je vrnila z nekaj kartotekami, mamici z jokajočim dojenčkom pa dejala, da mora potrkati na vrata sosednje ambulante.

Sama sem imela kar srečo. Morala sem samo po bolniški list, ki je bil že izpisan. Vidno utrujena mi ga je potisnila v roke in se rahlo nasmehnila.

Ko se vozim domov razmišljam, kaj imajo v svojih glavah ljudje, ki so se odločili, da sestre v kartoteki ne potrebujejo. Razmišljam kako bo v primeru, ko bo imela sestra v ambulanti delo s pacientom, ki bo potreboval prevezo. Ga bo sredi preveze pustila malo samega, da bo preverila kaj se dogaja v čakalnici, koliko je novih pacientov, vmes skočila še po kartoteke, kužne odpeljala v izolacijsko sobo, se oglasila na telefon, kjer bo oddala nasvet mamici ali očetu otroka ki je bolan, vmes naročila še dva za popoldan, ker njun zdravnik še ni v službi, potem pa se znova posvetila pacientu, ki potrebuje prevezo. Ali pa bo prevezo naredila od začetka do konca in tvegala nekontrolirano stanje v čakalnici, saj je vmes ne bo uspela oglasiti na telefon in uskladiti termine?

Zaskrbljena pacientka
(podatke hranimo v uredništvu)