Včasih na kake prijetne stvari, ki so nam dane in blizu, nehote kar pozabimo. Ena izmed takšnih luštnih, prav prijetnih in osvežujoče sproščujočih možnosti je tudi nočno kopanje v Termah Snovik, na katerega pa se kar premalokrat spomnimo.
Sivo pust, mrzel in stresen dan, ki ga kar noče biti konca in v kakršnem komaj čakaš, da se zavlečeš nekam na toplo. Denimo v posteljo, četudi je za kaj takšnega še mnogo prezgodaj, ampak noč se v teh dneh nad naše kraje zavali tako kmalu…
Polna, vsega naveličana glava, vožnja skozi Tuhinjsko dolino, odcep za Snovik… Čakaj, čakaj, mar nimajo v Termah Snovik tudi nočnega kopanja? Kdaj že? Sreda, petek in sobota od 20. do 22. ure. Super, danes je sreda.
Prst skorajda avtomatsko pritisne na ročko smernega kazalca in čez nekaj trenutkov se iz jesenskih meglic snoviške dolinice že zasvetijo luči bazenske stavbe.
Avto bi bilo dobro sicer že pred nekaj meseci pospraviti, ampak ga k sreči nisem, zaradi česar morajo biti nekje v prtljažniku, v družbi brisače, še vedno tudi tiste, »za vsak slučaj« kopalke, ki jih letos žal nisem uspel še niti zmočiti.
Napol prazno parkirišče je najlepša dobrodošlica, ki me navda z upanjem, da v bazenu ni pretirane gneče. Še nekaj brskanja po razmetanem prtljažniku, kopalke so, brisača tudi, par korakov do recepcije… Vrste ni, gosti term vstopajo v restavracijo na večerjo. Vstopnica za dve uri kopanja, hitro preoblačenje in tlačenje čevljev ter oblačil v garderobno omarico, tuš…
O, milina… Iz bazena, ki je nekaj minut pred osmo zvečer sicer še razsvetljen, kuka zgolj nekaj osamljeno plavajočih glavic, prostih ležalnikov več kot dovolj, iz restavracije diši po palačinkah…
Brisača odfrči na ležalnik, sam nekoliko manj frfotajoče v vodo. Aaaaa, luštno, prijetno, toplo, sproščujoče… In v tistem trenutku, klik, luči se ugasnejo in vodna gladina zažari v intimi bazenske razsvetljave…
Po nekaj minutah intenzivnega plavanja mrtvaka, z umirjeno eleganco breje krastače, odbrcam do masažnih šob, ki z navdihujočo vztrajnostjo tajske maserke pritiskajo na vse tiste zasedene in zakrčene mišice, ki jih prinaša sedenje ob računalniku, v avtu… Naj traja in traja…
Bazenska avtomatika čez čas vklopi masažo nog in slap. Žgečkanje, šumenje vode, sproščena lenobnost… Spričo hudih naporov se iz velikega bazena preselim v malega, masažnega, kjer je voda skorajda pretopla, no, ali pa tudi ne. Oh, kje pa, prav prijetno je sedeti na klopci sredi brbotanja mehurčkov in v soju svečk, da me zadovoljnega, kot govedina v brbotajoči nedeljski juhi, skorajda zmanjka.
Da ne dolgovezim, saj ste se že najbrž že vsi kdaj namakali v Snoviku, strašno luštno in prijetno, toplo, brez gneče, tako da bi se, če bi bil vsaj nekolikanj nagnjen k športnim aktivnostim, lahko tudi neovirano in do onemoglosti naplaval. Ampak… Če bi bil kit, bi bil gotovo tiste sorte, ki bi nasedel nekje na obali.
Voda pa človeka utrudi, no, vsaj mene, tudi zlakotni, in iz restavracije je že prej tako omamno dišalo po palačinkah, da so v vodi izgubljene kalorije začele v en glas kruleče moledovati za hrano oz. palačinke.
V redu, pa si jo privoščimo, ampak samo eno. Saj veste, človek srednjih let nič več ne raste, ampak okrog sebe nabira samo še letnice…
Palačinka super, cena pa presenetljivo ugodna – zastonj.
Kako prosim? Aja, v Termah Snovik imate mesec palačink in kopalci z nakupom vstopnice dobijo tudi gratis palačinko. Lepo, lepa in predvsem okusna gesta. Hvala lepa!
Sit in sproščen se lenobno oblačim, sušim lase, presneti dolgi kuštri… No ja, z dvema fenoma na enkrat gre hitreje…
Med vožnjo proti domu razmišljam, da se premalokrat spomnim na kopanje v Termah Snovik. Bo treba priti večkrat, še posebej na nočno kopanje. Prav paše.
Mar ni danes sreda. Naj me koklja brcne, če se ne bom šel nocoj znova namočit. In na palačinko.
