V dobrem mesecu smo se srečali kar s tremi avtorji iz naših občin
Letošnje naključje glede predstavitev knjig in pogovorov z avtorji je prav zanimivo in v nasprotju z vsesplošnim in globalnim trendom vdajanja negativizmu. Pri nas smo imeli zanimive goste, ki so napisali dobre knjige in ki so se v pogovorih pred našo publiko izkazali kot dobri sogovorniki, polni vedrega duha in tudi pravih odgovorov.
Ultrablues – Foto: MMK
Srečno naključje je tudi v tem, da so avtorji Kamničani ali Komendčani (no, Suhadolec, naj bo pravici in resnici zadoščeno). Iz tega okvirja izstopajo imenitni avtorji imenitne in prodajane knjige Ultrablues: kako so se trije kompanjoni lotili ultramaratona, to so Samo Rugelj, Žiga X Gombač in Boštjan Videmšek. Dvorano so napolnili in občinstvo razgreli, kakor človek tudi pričakuje od takšnih maratoncev.
France Pibernik: Drobci zamolklega časa
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom – Foto: France Stele
V zadnjem mesecu smo imeli v knjižnici nekaj zanimivih srečanj z domačimi avtorji in njihovimi literarnimi ali strokovnimi deli.
V januarju smo se v Krajevni knjižnici Komenda pogovarjali s prof. Francetom Pibernikom o njegovi knjgi Drobci zamolklega časa (Družina, 2014). France Pibernik se je rodil v Suhadolah pri Komendi. Na ljubljanski univerzi je študiral slovenščino in književnost, bil je dolgoletni profesor na kranjski gimnaziji. Izdal je več pesniških zbirk, esejističnih in literarnozgodovinskih del ter monografij. Zanimajo ga predvsem zamolčani literarni ustvarjalci iz prve polovice 20. stoletja.
Redkokdaj imamo priložnost brati spomine iz domačega kraja v tako izbranem jeziku in hkrati tudi z ravno dovolj subjektivnega vidika, da nas besedilo pritegne k branju. V knjigi Drobci zamolčanega časa avtor opisuje svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne do sedanjosti. O knjigi je Marijan Zlobec zapisal: »Knjiga je dragocen prispevek zlasti v odkrivanju mnogih podrobnosti iz sicer v globalnem smislu že znanih tem, a kot vemo, je čar vedno v podrobnostih: kdo je kaj storil, bil proti ali za, kdo si je za kaj prizadeval, kako je v resnici bilo (za razliko od tistega, kot so trdili ali še trdijo drugi). Tu se zdi, kot da je bil Pibernik še dokaj toleranten in ni povedal vsega, kar ve ali namiguje, da bi se dalo še kaj (hudega) reči.« Pesnik je v pogovoru obudil spomine na njegovo otroško soočenje z vojno in mrtvimi, šolo v Kamniku, prvo srečanje z branjem Balantičevih pesmi, na pokojnega brata duhovnika Avguština, na študij na slavistiki, na odkrivanje zamolčanih pesnikov. Posebej je bil zanimiv tisti del pogovora, ki se je nanašal na njegovo raziskovanje Franceta Balantiča in njegovih zadnjih trenutkov življenja. Pibernik je zbral pričevanja preživelih iz Grahovega in tudi partizanov, ki so napadli grahovsko domobransko enoto.
Meta Osredkar: Umor v Šmihelski vasi
Meta Osredkar in Vladimir Habjan med pogovorom. Foto: Irena Habjan.
Čez dobra dva tedna je v kamniški knjižnici gostovala mlada avtorica Meta Osredkar, ki je v pogovoru z Vladimirjem Habjanom, sicer urednikom Planinskega vestnika, predstavila svoj prvi roman Umor v Šmihelski vasi (Založba Miš, 2014). To je prvenec prevajalke Mete Osredkar, ki pa napoveduje še kakšno literarno in žanrsko presenečenje. Duhovito napisana kriminalka se dogaja na slovenskem podeželju in avtorica je v pogovoru pojasnila, kako si je gradila literarni svet, oblikovala like in v koliki meri so med humornimi dogodki prisotni tudi avtobiografskih elementi.
Aljoša Harlamov je o njeni knjigi zapisal: »Umestitev na podeželje, kjer bivajo na videz običajni ljudje, ki imajo vsi kakšno »mračno« skrivnost, najmanj en motiv za umor ter obvezno šibke alibije, in dejstvo, da se zgodba vrti okrog župnišča, nas hitro povežeta z žlahtno tradicijo angleške detektivke, ki jo avtorica odlično lokalizira s številnimi slovenskimi specifikami: partizani in domobranci, blaženim Slomškom in pogostimi referencami na domačo literarno zgodovino.« Pogovor je odlično vodil Vladimir Habjan in dialog z avtorico je bil sporočilen, a hkrati tudi veder in duhovit, kar nam včasih na resnih kulturnih dogodkih resnično manjka.
Verena Perko: Muzeologija in arheologija za javnost: muzej Krasa
Breda Podbrežnik in drr. Verena Perko – Foto: MKK
Kulturnemu prazniku smo posvetili pogovor z ddr. Vereno Perko (prosim, ni pomota – ddr. pomeni, da ima gospa dva (2) doktorata in ne to, da sem se jaz zatipkala). Večer se je sukal okoli knjige Muzeologija in arheologija za javnost: muzej Krasa. Verena Perko je aheologinja, muzeologinja, pesnica, Kraševka, 30 let Kamničanka, mati treh odraslih otrok, nona, žena in predvsem oseba, ki vedno raziskuje, se uči, razmišlja in piše in vedno pove tako, kot je. Ravno v tednu, ko smo imeli pogovor, je postala v.d. generalne direktorice direktorata za kulturno dediščino. Knjiga je pravzaprav predelana doktorska naloga, ki je bila dokončana na zagrebški univerzi. V pogovoru smo se dotaknili vloge muzeja in tudi knjižnice v sodobnem času. Te institucije morajo ustrezati in odgovarjati potrebam ljudi v današnjem času, vendar potreb in želja ne gre enačiti – s tem seveda lahko zavrnemo vsakršno možnost cenene komercializacije. Dotaknili smo se pomena kolektivnega spomina, ob čemer je avtorica poudarila, da so del kolektivnega skupina vsi, ki sestavljajo skupnost, torej tudi prišleki. Predvsem pa smo se živahno in na nekaterih mestih tudi kritično pogovarjali o kulturni dediščini in njeni vlogi v današnjem času, pa tudi v preteklosti, ko so muzeji predstavljali zgolj interese vladajoče elite. Tudi danes so dediščinske vsebine lahko prostor različnih manipulacij. Za konec in za ščepec okusa še misel iz knjige ddr. Verene Perko: »Kot ena najpomembnejših ovir pri doživljanju arheološke dediščine kot integralnega dela lastne preteklosti pri Slovencih se zdi slabotno izražena narodna in kulturna identiteta in neazceljene rane ideološke ločnice, ki preprečujejo nastajanje kolektivnega in prostorskega spomina. »Je to sploh naše?« je povsem pričakovan odziv na atomizirano podobo preteklosti.«
Breda Podbrežnik Vukmir
