Druga sobota v maju je na Brezjah že leta namenjena največjemu vaškemu prazniku – teku na Vovar.
Letos bi obeležili okroglo, deseto obletnico – če nam vsepovsod grozeči virusi ne bi tega preprečili. Vladne uredbe so nas namreč prikrajšale za izkušnjo, ki je za vse udeležence in njihove podpornike izjemnega pomena. Kajti tek na Vovar ni le tek. Je preizkušnja volje, moči, poguma, vztrajnosti, trdega treninga, vere vase in v svoje sposobnosti ter nenazadnje povezanosti in složnosti vaščanov.
Brezjani ga vsako leto težko čakamo. A tokrat ga nismo dočakali. Ob devetih zjutraj je ovinek, na katerem se vsako leto zbere tekaška karavana, sameval. Tudi sicer je bil dan tih in miren. Le sem in tja si srečal človeka, ki se je podal na vrh vaškega očaka. Sam ali v dvoje. Spregovoril si z njim besedo ali dve in že si jo ubral po svoji začrtani poti. Z mešanimi, na trenutke neznanimi občutki …
Zakonca Lužar vrh Vovarja, ki sta tokrat otrokoma namesto vzpona dovolila, da pomolzeta sosedove koze.
Namesto tekaškega piknika, ki ga Brezjani vsako leto začinijo z golažem in pečenim odojkom, si letos lahko pred hišami opazoval družine, ki so si vzele čas le zase. Zakurili so v vrtnem kaminu, spekle kak čevapčič, morda pico ali kaj pocmarile v »saču«. Na obisk so si dovolili priti le najbližji sorodniki. Da bi pod orehom posedeli s sosedi, si že težko zapazil.
-
- Jože Grčar pravi, da je navdušen, saj je končno zmagal na domači tekmi. Vrh je osvojil v pičlih 35ih minutah. A brez žene Irene mu to gotovo ne bi uspelo.
-
- Tudi Veronika Zvržina dostojno zastopa svojo družino. Zaradi poškodbe je morala moža Bojana, sicer zagrizenega tekača na Vovar, pustiti doma. Drugo leto bo gotovo bolje.
Druga sobota v maju je bila letos drugačna. A vaščani niso pozabili, čemu je bila v preteklosti posvečena … Prepričani so, da bodo še prišle sobote, ko bo vse tako, kot mora biti. Do takrat pa ostajajo povezani v mislih in upanju na lepše čase …
Napisala: Bojana Lužar
