Maistrov abonma kamniškega Doma kulture je v aprilu ponudil na ogled še eno zanimivo predstavo – tokrat v produkciji Anton Podbevšek Teatra in režiserke Ivane Djilas, ki jo je navdihnila zbirka kratkih zgodb Slavenke Drakulić.
Knjiga Nevidna ženska in druge zgodbe je izšla v slovenskem prevodu lansko leto pri založbi Beletrina, v njej pa pisateljica beleži zgodbe starejših žensk, ki se na različne načine spopadajo z bolezenskimi težavami, demenco, osamljenostjo, strahovi pa tudi s hvaležnostjo in hrepenenjem.
Odlomke iz teh zgodb na pretanjen način interpretira Špela Frlic, odlična pripovedovalka ljudskih zgodb (članica kolektiva Za 2 groša fantazije na Radiu Študent, kjer je delovala kot avtorica oddaj in špikerica) in pisateljica, ki je pred dvema letoma izdala mladinski roman Bleščivka, za predstavo pa je skupaj z Djilasovo prevedla in priredila besedilo.
Na odru zasede pomembno mestu na ogromnem stolu, nasproti katerega lahko uzremo visečo leseno skulpturo starke, ki jo dve asistentki (Maja Kunšič, Katja Povše) raztezata in premikata po prostoru, kot da bi bila elastična figura, ki se tu in tam znajde visoko v zraku ali na kolenih.
Za njo se nahaja platno, na katerem se projicirajo fotografije mlajših in starejših žensk, njihovih bolj ali manj nagubanih obrazov in izginjajočih besed, ki ponazarjajo usihanje kognitivnih funkcij oz. spomina. Poleg oblikovalke videa, Vesne Krebs, velja pohvaliti tudi scenografko in oblikovalko luči, Saro Slivnik, kostumografinjo Jeleno Proković, koreografa Branka Potočana in Boštjana Gombača, ki je ustvaril melodramatično glasbeno podlago.
V Evropi naj bi bila do leta 2060 že dobra tretjina prebivalstva starejša od 60 let, kar je – gledano skozi optiko pomanjkanja kadra v domovih za ostarele in medgeneracijskega prepada – precej zaskrbljujoča informacija, saj bo velika večina svoje staranje preživela doma v čakanju na obisk svojca, prijatelja ali negovalca ter v iskanju tople dlani in sotrpečega pogleda. Ker je staranje izjemno redka tema družabnih srečanj in javnih razprav, moramo že zdaj kot družba stopiti naprej v prepoznavanju ekonomskih, socialnih in psihičnih izzivov, s katerimi se srečuje tako velik odstotek našega prebivalstva.
Kakšne so alternative domovom upokojencev, če je penzija prenizka in če svojci ne morejo zagotoviti pomoči, kako blažiti njihovo osamljenost in preprečiti nehumano izolacijo v inštitucijah, če se slučajno ponovi epidemija kakšnega virusa? Ali je električna zapestnica, ki beleži vsak srčni utrip in premik bolnika (in tako po obliki kot po funkciji spominja na zapestnico, ki jo nosijo zaporniki) res praktična rešitev ali zgolj potuha za tiste, ki prelagajo svojo pomoč na pogosto nefunkcionalno tehnologijo? Ali je nakup robotske “terapevtske mačke” res dobrodošla popestritev domov za ostarele, namesto da bi speljali zadevo v smer sobivanja z živimi ljubljenčki, ki jih po nobeni logiki ne morejo nadomestiti še tako sofisticirani aparati? Res upam, da bo življenje starostnikov v naslednji dvajsetih letih šlo v smeri zavračanja tovrstne sterilne in poneumljajoče tehnologije ter bolj v smer medgeneracijskega povezovanja, pogovora in dotika toplokrvnega bitja.
Tudi starec v eni izmed zgodb, ki jih tako suvereno interpretira Špela Frlic, razgalja svoje upe v smeri ustvarjalnega preživljanja starosti, a na koncu ostaja grenak priokus, ko se vpraša: “Kaj pa, če bom izgubil spomin, kaj pa če ne bom več moder, kaj če pozabim na to, kdo sem?” Režiserka Ivana Djilas z enako mero delikatnosti pa tudi groteske in humorja postopoma secira strahove starostnikov (zlasti žensk, ki so se celo življenje žrtvovale za druge, na stara leta pa iščejo stik same s sabo in s svojimi željami) pa tudi njihove spomine, želje, obsesije in fantazme. Tako si gledalec skozi doživeto pripoved lahko izjemno natančno vizualizira prizor ženske, ki ji tik pred stanovanjem popusti mehur in ji urin steče med nogami ravno v trenutku, ko iz bližnje trgovine stopi možakar in se ji zazre v oči, ona pa – vsa jezna na organ, ki jo je pustil na cedilu – razmišlja le o tem, kateri organ bo pri zatajitvi naslednji na sporedu. Kot se po drugi strani lahko vživi v prizor poročene predavateljice, ki se spogleduje s precej mlajšim sodelavcem, s katerim se v nekem trenutku znajde pod skupnim dežnikom in razmišlja o drobnem premiku glave v smeri skupnega poljuba … Življenje vsak trenutek ponuja paleto najrazličnejših impulzivnih reakcij in izbir, ki nam z lahkoto spolzijo skozi prste, če jih v polni meri ne izkoristimo.
Najbolj intenzivno doživetje pa nam pusti na prvi pogled kruta ljudska pripovedka, ki jo Špela Frlic pove na koncu predstave, ko opisuje načine, na katere so včasih – ko še ni bilo institucionalnega umiranja – sinovi ubijali svoje očete – od tega, da so jih pustili zmrzniti na vrhu gore pa do potiskanja v prepad, razbijanja lobanje, razkosavanja in prepuščanja divjim živalim, le da v zgodbi namesto tragičnega konca vsakič znova pri junaku vznikne katarzično spoznanje, da mu očetovo znanje in izkušnje lahko rešijo življenje pa tudi omogočijo prenos ključnih dognanj bodočim rodovom.
Čeprav dandanes ne poznamo tovrstnih običajev umiranja, o njih je komajda ostalo še kakšno izročilo, pa se umirajočim znotraj institucij ne godi kaj dosti bolje – marsikdo med njimi si zaželi hitre smrti ali evtanazije, da le ne bi mesece in leta trpel psihičnega zanemarjanja in bolečine.
Marsikdo se počuti nefunkcionalnega, nezaželenega, odvečnega in nevidnega v pridobitniško naravnani družbi, ki stremi k čim večji prepoznavnosti in produktivnosti. Ena izmed protagonistk iz knjige Slavenke Drakulić to formulira z naslednjimi besedami: “Počutim se vedno bolj nevidno, kot da ne obstajam. Mislim, seveda obstajam, ampak kaj to sploh pomeni, če od drugih ne dobim potrditve svojega obstoja? Če se obnašajo, kot da me ne vidijo.”
Videti, poslušati in podoživeti zgodbe, ki so del nas in skozi pripoved prenašati sporočilo mlajšim, naj ohranijo posluh za težave starejših, ki se jih enostavno ne da več pomesti pod preprogo …
Miša Gams
Fotografije: Aleš Romaniuk
