Ob člankih, ki kot klic na pomoč razgaljajo notranje težave Meščanske korporacije Kamnik (MKK), želim opozoriti, da gre za resen občinski problem.
Mesto Kamnik z gozdovi, polji in pašniki je nekoč pripadalo deželnemu knezu. Cesar Karel IV. je v 14. stol. mestu kot skupnosti dovolil uživanje, ne v last. Naslednji cesarji so pravico, da so zemljo izkoriščali, o Kamniku pa so razvili mit, da »N`d nemo ni noben glavar, n`d nemo je cesar«. Tako je nastala meščanska zavest z občutkom večvrednosti. Privilegije so modri cesarji podeljevali predvsem za preživetje mest, ki so imela premalo lastnih virov. Na Slovenskem vsaj še dvema, v širšem cesarstvu pa več desetim. Zgodba o tem, kako je v 700 letih iz skupne pravice uživanja nastala skupna lastnina in iz skupne lastnine individualna za natanko 194 hišnih lastnikov, je dolga in polna upravno političnih zvijač in izmišljanja notranjih pravil in sporov. Od l. 1866 je to dedna zasebna lastnina. Danes jo spoštujemo v skladu z aktualno ustavo. Po 2. svetovni vojni je bilo premoženje MKK nacionalizirano, nato pa po dolgotrajnem postopku, ki ga je ovirala tudi pravna unikatnost, večinoma vrnjeno.
Med danes zakonitimi organizacijskimi oblikami so za MK izbrali agrarno skupnost, ki jo ureja Zakon o agrarnih skupnostih. Od gospodarskih družb se razlikuje: ni pravna oseba, zastopa jo izvoljeni predsednik, ki sklepa pravne posle, število glasov člana je odvisno od velikosti njegovega deleža, za nekatere odločitve zadošča tretjina vseh glasov, člani za obveznosti skupnosti odgovarjajo s celotnim deležem, delež deduje eden, če ni dediča, se prenese na občino. Zakon ureja vse, o čemer se danes prepirajo, tudi materialne pravice (in dolžnosti!) članov. Člani MKK so iz denacionalizacijskega prihodka prejeli izplačila po nekaj tisoč evrov, naslednjega jim vodstev obljublja za leto 2025. Nečlani upajo, da bodo pred tem odšteli sredstva za nujna vlaganja v propadajoče objekte in v razvoj MKK.
Orjaška in heterogena agrarna skupnost, sami se hvalijo, da je največja v državi, obsega več za občino ključnih lokacijsko razpršenih gospodarskih dejavnosti: gozdarstvo, pašništvo, turizem, gostinstvo … Tega ne bi ekonomsko učinkovito vodil niti vrhunsko podkovan tim. Zagnanci, ki jih vodijo osebni interesi, pa nikakor. Gospodarjenje brez vlaganj in gre v negativno smer, saj temelji propadajo, trdni prihodek pa so predvsem najemnine za objekte, ki niso bili vrnjeni v naravi. Agrarne skupnosti imajo lahko v lasti samo objekte za agrarno dejavnost. Malo za šalo: Občinsko stavbo bi lahko dobili v naravi, če bi razen uprave vanjo naselili ovce in krave, pridelovali sir in gojili solato.
Pritisk na zaslužek ovira vlaganja, nekaj je strahu zaradi pretečih obveznosti, npr. novih davkov, pred nepoštenjem udarnejših članov ter negospodarnih odločitev. V primeru nelikvidnosti (zakon pravi: »če na računu ni dovolj denarja …«) bi se članom zmanjševali deleži, v katerih so tudi hiše. Novejša težava MKK je spor med generacijami. Ekonomsko razgledani mlajši člani, osvobojeni mita o večvrednosti, se zavedajo, da od milosti starodavnih cesarjev ne bo denarja, a nad močnejšimi nimajo moči. Občina nima pristojnosti v zasebnih organizacijah, a v tem primeru je sama ogrožena, saj gre za velik delež ozemlja z objekti in za ključne gospodarske dejavnosti, ob njih pa tudi za varovanje naravne, kulturne in zgodovinske dediščine. Zdi se nujno, da stanje celovito pregledajo inšpekcije in po potrebah ukrepajo.
Spori v MKK in z njo niso novost. Kadar so bili na čelu razumni, ekonomsko razgledani poštenjaki, je šlo dobro. Ker naša družina hrani pisna in fotografska gradiva o nekdanji MKK, delo inž. gozdarstva Viktorja Rebolja, predvojnega upravnika gozdov MKK in povojnega direktorja podjetja Silva, sem MKK nekajkrat lojalno pomagala. Ko so narasli denacionalizacijski spori z občino, ker MKK ni dovolila aktivnosti na površinah, ki se bile še v postopku, celo širjenja pokopališča, sem jim sestavila za obe strani sprejemljivo pogodbo med MKK in občino. Ta je nato na lastniško nerešenih parcelah in objektih lahko uresničevala razvojne naloge. Odpravili smo še nekaj pašniško planinskih težav na Veliki planini in zmehčali odnose. Zahvalo zasluži tedanji predsednik mag. Deisinger, ki je takratno MKK postavil na zdrave temelje. Osebno imam dobre izkušnje z MKK in njenim razumnim in razumniškim članstvom, tudi iz časa delovanja na šolah. To poudarjam zato, da se tokratnih zadev ne bi lotevali s topovi, ampak razumevajoče dogovorno, vendar v okviru pravnih norm in sožitja vseh občinskih interesov.
Razsulo v MKK za kamniško občino resna zadeva, ker gre za veliko skupnost in obsežno premoženje. Skoraj ves gozd, pravzaprav cela dolina Kamniške Bistrice je njena. Tudi del pašnikov na Veliki planini in pod njo, pa nekoč cvetoči dom v Kamniški Bistrici, Kraljev hrib, prostor za piknike Pri Jurju in še več, kar je razpadlo v njeni lasti. V kratkem bo potekla 30-letna pogodba s podjetjem Stol (oziroma pravnim naslednikom) o najemu že zelo osiromašenega in razpadajočega Plečnikovega dvorca. Objekt iz leta 1934 s svojimi zgodbami o lovu, pa tudi raubšicih, zgodovini planinstva in gorske reševalne službe ter o kralju in predsedniku nekdanje države, njegovih neuvrščenih in njihovih trofejah bi bil lahko vsaj zanimiva turistična točka. Le kaj bo MKK z njim!
Gozd služi tudi geološkemu varovanju hudourniške doline in Kamnika. Upamo, da so poseke, goloseki in vetrolomi strokovno ustrezno oskrbljeni. Pravijo, da jim ni dovoljeno pogozdovati, ker naj se gozd obnavlja sam, a to ne drži povsod – v pogozdovanje bi morali vlagati lastniki. Občina brez večje škode lahko gleda stran, ko komu razpada stara hiša, v primeru MKK pa gre za celo dolino, ki ima mnoge potenciale in s hudourniško naravo kroji usodo mesta. Ali pri posegih upoštevajo okoljske standarde in geološke posebnosti podalpja? Ali imajo vikendi ob Kamniški Bistrici dovoljenja in urejen odvod odplak, ali kaj teče v bistro reko Bistrico? Pa tudi na občinski strani: Ali je 8 milijonov za občinsko stavbo utemeljeno poplačilo, saj je bila nekoč to nižja hiša s skromnimi stanovanji, kasnejši uporabniki so jo nadzidali, znotraj uredili in vanjo vlagali? Nekoč je bilo članov MKK 194, zdaj jih navajajo 300, čeprav je dedič lahko le eden. Kako so se namnožili?
Občina bi morala MKK ponuditi roko, ali se vsaj pripraviti, jo morda čaka ekonomski zlom skupnosti. Občina za nekatera področja lahko ponudi partnerstva in v okviru celovitega razvoja pritegne MKK k prodaji ali oddaji dejavnosti, ki presegajo njene zmožnosti gospodarjenja. 700-letna percepcija Kamničanov, da je MK država (z lastnimi zakoni) v državi naj gre na smetišče zgodovine. Moderni časi niso obšli Kamnika, zato danes velja: N`d nemo ni cesar, n`d nemo je kamniški župan in mi vsi, ki nam je mar.
Mag. Vanda Rebolj, Kamnik
