Pred dnevi smo poročali, da je sodišče v denacinalizacijskem postopku Meščanski korporaciji Kamnik prisodilo domala celo dolino Kamniške Bistrice, ker pa ostaja odprtih še nekaj pomembnih nerešenih vprašanj, kot je denimo tudi vračilo občinske stavbe, Malega gradu in mestnega pokopališča na Žalah, smo Občino Kamnik zaprosili za informacijo, na kakšen način bo Občina Kamnik zaščitila interese občank in občanov oz. občine. Z Občine Kamnik so nam odgovorili, da bodo za zaščito interesov svojih občank in občanov uporabili vsa razpoložljiva pravna sredstva.
Gre namreč za to, da bi v primeru, če bi Meščanska korporacija Kamnik omenjene nepremičnine dobila vrnjene v naravi, Občina Kamnik morala Meščanski korporaciji Kamnik iz proračunskih sredstev oz. iz davkoplačevalskih sredstev vseh občank in občanov Občine Kamnik, plačati visoko odškodnino. Pri vsem skupaj naj bi šlo za zelo visoke zneske, kar bi nedvomno utegnilo ogroziti normalno delovanje, še posebej pa nadaljni razvoj.
Iz Občine Kamnik so nam posredovali odgovor, ki se glasi:
“Občina Kamnik je v preteklosti vse do Vrhovnega sodišča uspela dokazati, da Meščanska korporacija Kamnik v denacionalizacijskem postopku ne more imeti statusa aktivno legitimirane stranke, saj člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti MEKOK niso aktivno legitimirani za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja na podlagi določb Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, ker obseg in vrsta njihovih premoženjskih pravic (v ponovno vzpostavljeni MEKOK vzpostavljena kot solastniška skupnost) nista identična obsegu in vrsti premoženjskih pravic članov nekdanje agrarne skupnosti MEKOK (ki je bila v času odvzema premoženja organizirana kot skupnolastniška skupnost).
Na osnovi navedenega so bili denacionalizacijski postopki pravnomočno zaključeni. Te pravnomočno razsojene odločitve pristojnih instanc je v letu 2015 demantiralo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je pravnomočno uveljavljene sodbe razveljavilo, celotno zadevo pa ponovno vrnilo v odločanje na prvo stopnjo.
V denacionalizacijskem postopku ni relevantno dejstvo, kako je MEKOK pridobila premoženje, ki ji je bilo kasneje podržavljeno. Dejstvo je, da ji je bilo to premoženje po 2. svetovni vojni odvzeto oziroma nacionalizirano, zaradi česar je potrebno v skladu z veljavno zakonodajo dokazati oziroma preveriti (seveda pod predpostavko, da obstajajo vsi drugi zakoniti pogoji), ali je premoženje mogoče vrniti v naravi ali pa je denacionalizacijska upravičenka upravičena do izplačila odškodnine s strani države (zaradi nemožnosti vračila premoženja v naravi). Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da bo dolžna Občina v primeru, da bo premoženje upravičenki vrnjeno v naravi, le-tej plačati tudi odškodnino zaradi nemožnosti uporabe tega premoženja. Upoštevajoč dejstvo, da denacionalizacijski postopki v tej zadevi potekajo že preko vseh razumnih meja (več desetletij), pri čemer je postopke vodila država, menimo, da je le-ta tudi odgovorna za poravnavo vseh obveznosti, ki bodo na tej osnovi nastale.
Občina Kamnik bo tudi v prihodnje (tako kot doslej) preko vseh razpoložljivih pravnih sredstev ščitila interese občine in premoženje lokalne skupnosti.”
