Od Jodlna do Flosarja – izlet na kavo in kosilo iz Kamnika na “osvobojeno ozemlje” v Radeče

Kamničane do prve »normalne kave« na najbližji odprti gostinski terasi, ki se nahaja na »osvobojenem ozemlju« občine Radeče, loči dobra ura zmerne vožnje. Pijača in kosilo, ki ga postreže prijazna natakarica, domala že mitološko bitje, pa je, skupaj z videnim in doživetim med tamkajšnjimi ribami, nutrijami in palčki, vsekakor vredno poti in doživetja.

Na včerajšnji mednarodni praznik žena, ki bi ga spričo svojih značajskih lastnosti bržkone lahko praznovali tudi nekateri naši, smiselne in nesmiselne ukrepe ter zapovedi predpisujoči oblastniki moškega spola, so se v delu naše države oz. v Posavski in Jugovzhodni statistični regiji, po dolgem času znova odprle terase gostinskih lokalov.

Ker bomo na tovrsten prazničen dan v krajih pod kamniškimi planinami najbrž morali čakati še lep čas, smo se v uredništvu portala Kamnik.info včeraj, v dobrobit naših bralk in bralcev, namenili žrtvovati in raziskati, kje lahko najbližje (skoraj) normalno popijemo kavo in, namesto v avtu ali skriti za kakim vogalom, v miru poobedujemo za mizo odprte gostinske terase, pri čemer smo dopustili (zgolj) teoretično možnost, da si razen kave, morebiti privoščimo še kaj konkretnejšega iz lokalne ponudbe »osvobojenega ozemlja«.

Poglobljena geografska analiza trenutno dostopne ponudbe je pokazala, da se nam, če na pot krenemo iz kamniškega Glavnega trga, kjer lahko že več mesecev zgolj žejno in solznih oči zremo v zaprta vrata gostinskih lokalov, najbližja kava ponuja v občini Radeče, in sicer ob reki Savi, na terasi gostišča Flosar v Radečah, do kamor je, upoštevaje pravila varne vožnje in cestno prometnih predpisov, dobra ura vožnje.

Pri tem s(m)o Tuhinjci še za nekaj minut oz. kilometrov v prednosti pred Kamničani, saj najkrajša, obenem pa tudi precej slikovita pot do Radeč, vodi prek Tuhinjske doline, Motnika in Zajasovnika, Trojan, Izlak, Zagorja in Zidanega mostu. Če ste morda ljubitelji raziskovanja še manj obljudenih poti in krajev, pa se lahko na pot proti Radečam podate tudi prek Čemšenika, Čebin, Svete planine in Trbovelj, kar pa utegne, spričo razgibane poti, trajati nekoliko dlje.

Ker je Kamnik še vedno del Gorenjske, najbrž ni zanemarljiv niti podatek, da za vožnjo do Radeč, če se seveda do Trojan ne kanite ležerno peljati kar po avtocesti, ne potrebujemo nove avtocestne vinjete, saj še lanske, spričo vseh prepovedi in ukrepov, nismo uspeli kaj prida izkoristiti. Da bi njihovo veljavnost morda podaljšali, pa oblastnikom še na misel ne pride.

Osvobojeno ozemlje

Četudi je že sama pot do Radeč, ki jih povečini poznamo zgolj po tem, da smo kot otroci radi strigli Muflonove barvaste samolepilne lističe, razen tistih redkih, nekoliko bolj »navihanih« prebivalcev naše občine, ki so del svoje mladosti morda preživeli v tamkajšnjem prevzgojnem domu za mladoletnike, precej zabavna in zanimiva, je še vedno, če si za pot niste že poprej pripravili primerne popotnice, zavoljo ukrepov precej »sušna« in »lačna«.

Zato se človeku, že na levem bregu Save, ki se nahaja še v občini Laško, le malo naprej od starega železnega mostu, domala orosi oko, ko na oni strani, na »osvobojenem ozemlju« občine Radeče, na rečnem obrežju, ki spominja na urejeno plažo, uzre prav lično umeščeno gostišče Flosar, katerega s soncem obsijana terasa je bila včeraj, kljub razmeroma zgodnji uri, domala povsem polna.

Srečanje z “mitološkim bitjem” – natakarico

Ob nestrpnem in domala tresočem pričakovanju »prave kave«, ki jo bo (upamo) postregla natakarica, se prečkanje mostu, kljub lepim razgledom, preklemansko vleče, medtem ko iskanje prostega parkirnega mesta v neposrednem gostišču, nehote obudi spomin na Tantala in njegove muke.

Omenjene muke, ki so se nekoliko podaljšale ob iskanju proste mize, pa so bile v trenutku poplačane, ko je k mizi pristopila čisto prava, živa in simpatična natakarica, ki v naših krajih že več mesecev, podobno kot kamniški oz. neveljski mamut, živi le še v zgodovinskem spominu.

Prijazna, zgovorna in simpatično vesela sprejme naročilo, ko pa na mizi zadiši po kavi in vroči čokoladi…

Občutke, ko človek lahko po dolgem času lahko popije postreženo kavo na terasi gostinskega lokala, so več kot praznični, kar je moč razbrati, ne le z masko skritega nasmeha natakarice, ampak predvsem iz sijoče radostnih izrazov številnih gostov (po vseh preventivnih predpisih) polne terase, kakršnega bi v teh časih lahko vzbudila le redko katera stvar, denimo, kvečjemu takojšen odstop vlade, predčasne volitve, gasilska veselica ali kaka podobno vesela in zabavna reč. Vzdušja ni zmotil niti obisk inšpektorja, ki je prišel preverit, če je vse po predpisih.

Kaj, razen odprtih gostinskih teras, še ponujajo Radeče

Okrepljeni z omamnostjo prve prave kave po dolgem času, ki je, ob prijaznosti natakarice in toplo božajočih sončnih žarkih, v srcu vzbudila up, da s pomladjo vendarle pridejo tudi novi, lepši časi, se je v nas, ob pitju druge kave, začela zbujati radovednost.

Obe kavi sta bili sicer odlični, občutki navdušujoči, ampak za kako konkretno razkuževanje in kosilo je bilo, kljub omamnim vonjavam, ki so prihajale iz kuhinje, še nekoliko prezgodaj, lep dan pa je bil kot nalašč za raziskovanje lokalnih znamenitostih.

Iz zadrege in zagate ob nepoznavanju znamenitosti občine Radeče, nas je rešila Duška Kalin, direktorica  Kulturno turističnega rekreacijskega centra Radeče, ki nam je, nadvse prijazno ter z velikim navdušenjem – se ji pozna, da je videla kar precej sveta – nasula celo kopico informacij o lokalnih znamenitostih, ponudbi in posebnostih, tako da smo bili ob vsem naštetem prav prijetno presenečeni.

Občina Radeče je namreč razmeroma majhna občina, na območju katere, po nekoliko zastarelih uradnih podatkih, živi okoli 4200 prebivalcev, vseeno pa ponuja dovolj zanimivosti in znamenitosti, da lahko, pa ne zgolj zaradi kave, upraviči obisk.

Majhen drobec tega, kar nam je zaupala Duška Kalin, si lahko ogledate v videu, še več koristnih informacij, ki vam ob obisku občine Radeče utegnejo priti prav, pa najdete tudi na še povsem sveži spletni strani visitradece.si

Ribiška trasa in učna pot z ribnikom ter radovednimi nutrijami

Radeče zagotovo prav dobro poznajo ljubitelji ribolova, saj se občina ponaša z eno izmed najdaljših ribolovnih tras v Evropi, ob omenjeni, kaka dva kilometra dolgi trasi vzdolž reke, ki poteka od gostišča Flosar proti Ribiškemu domu, pa je lepo urejena tudi sprehajalna pot, na koncu katere je moč najti simpatičen in življenja poln ribnik, ob katerem je mogoče spoznati različne vrste rib in drugega življa. Nad ribnikom se pne svojevrstna hišica med drevesi, ob kateri pa so urejeni tudi nadvse udobni leseni ležalniki, na katerih se je mogoče po kratkem, kakem dvajset minutnem sprehodu, prav imenitno zlekniti.

 

Omenjeno sprehajališče, ki je obenem tudi zanimiva učna pot poimenovana Savus, utegne biti še posebej zanimiva za družine z mlajšimi otroki, saj je na obrežju reke moč srečati raznovrstne ptice ter obilo, domala udomačenih nutrij, ki se ne branijo koščka kakega sadja ali kruha, čeprav njihovo krmljenje ni ravno najbolj zaželeno, saj so postale že tako domače, da znajo kakemu obiskovalcu ali ribiču, ki se zlekne na bregu reke, nesramežljivo pokukati oz. zlesti tudi v vrečko ali nahrbtnik s prigrizkom.

Četudi znajo biti nutrije, ki niso naša domača oz. avtohtona živalska vrsta, včasih tudi preveč radovedne, pa so v veselje ne le obiskovalcem, ampak tudi posameznim domačinom, ki jih redno hranijo. Enega izmed njih smo srečali pri ribniku, ko je v mimobežnem pogovoru dejal, da naj malce počakamo in si ogledamo, kot je dejal, kako bo nahrani “svojo živino”.

 

Na naše precejšnje presenečenje so začele ob njegovih klicih na obrežje z vseh strani ribnika plavati mlade nutrije, ki se jim je pridružila tudi njihova mama, medtem ko se je največji med njimi, bržkone oče, tega dne nekoliko kujal in nas iz svoje obrežne luknje opazoval zgolj od daleč.

Ker se boste ob morebitnem obisku Radeč z nutrijami srečali tudi sami, pa morda ne bo odveč, če svoje najmlajše opozorite, da so nutrije sicer povsem prijazne in nenevarne, da pa jih vseeno ni dobro božati ali grabiti, saj znajo, če se počutijo ogrožene, tudi pošteno ugrizniti, kar zna včasih skusiti predvsem kak preveč radoveden in pogumen pes.

Nezahtevna in udobna sprehajalna oz. učna pot ob reki, ki mladim družinam omogoča tudi »vozičkanje«, pa ni edina znamenitost, ki utegne navdušiti najmlajše obiskovalce.

Gašperjev kostanj – najdebelejše drevo v Sloveniji

Nekaj minut vožnje iz Radeč, v zaselku Močilno nad Radečami, se namreč nahaja najdebelejše slovensko drevo – dobrih tristo let stari Gašperjev kostanj, ki je zavarovan kot državni naravni spomenik.

Mogočni kostanj, ki poleti pod svojo krošnjo nudi prijetno senco, trenutno sicer še ni olistan, vseeno pa je vreden ogleda, saj bi bili za objem njegovega debla potrebni vsaj kaki dve družini s precej naraščaja.

 

Do najdebelejšega slovenskega drevesa vodi strma serpentinasta cesta, ki utegne potešiti še tako zahtevne ljubitelje kolesarskih vzponov, voznikom osebnih vozil pa se je vseeno, če le ni snega, ni potrebno preveč ustrašiti. Za dobro mero družbo drevesu, v sklopu domačije, dela tudi trenutno nekoliko zdolgočasen noj.

Dežela palčkov na Jelovem

Med najbolj presenetljiva in zabavna odkritja v občini Radeče, ki pusti široko odprtih ust tako najmlajše, kot tudi najstarejše, pa zagotovo sodi Palčkova dežela, ki se nahaja na Jelovem nad Radečami.

V Deželi palčkov, ki nastala kot plod »palčkoslovnega« hobija Marinke Zorec in Jožeta Vitasoviča, ki ju ob našem obisku žal nismo uspeli srečati, se namreč nahaja vojska kakih 500 palčkov, ki jim družbo dela še trikrat toliko drugih živalskih in pravljičnih figuric. Vsega skupaj je za cel breg, tako da je pogled na vse skupaj prav fascinanten.

Staro mestno jedro Radeč

Četudi okolica Radeč ponuja še kar nekaj drugih zanimivosti, denimo graščino Dvor in Cumarjev mlin, se je dan že krepko prevesil v drugo polovico, zato je bilo časa dovolj zgolj še za ogled samih Radeč oz. predvsem starega mestnega jedra.

Radeški trg se v ohranjenih pisnih virih prvič omenja leta 1206, njegova zgodovina pa je v veliki meri povezana s plemenitaško rodbino Ostrovrharjev, ki naj bi bili, poleg Turjaških grofov, ena izmed najstarejših plemenitaških rodbin na Kranjskem.

Po nekoliko zbadljivem starodavnem izročilu krajev ob Savi, so prebivalcem Radeč nekdaj rekli tudi Brusači. Menda zaradi tega, ker so v boju s Turki pokazali več premetenosti, kot bojnega duha, saj naj bi se neposrednim spopadom s Turki raje izognili z umikom v skalno zavetje Brusa, tamkajšnje skalne pečine, kjer so, kot pripoveduje izročilo, v času bitk »brusili« svoje meče in kopja.

V starem mestnem jedru Radeč, na vhodu v katerega stoji Plečnikov spomenik NOB, prijetno preseneti na novo urejena tržnica, je moč najti nekaj prav zanimivih, nekdaj pa najbrž tudi precej lepih in mogočnih stavb.

Razen cerkve sv. Petra, ki je spričo gnezdišča netopirjev zaščitena tudi kot naravni spomenik (žal je njen ogled mogoč le po predhodni najavi), v starem mestnem jedru zagotovo izstopa, okoli 1575 leta zgrajeni dvorec Turn, ki pa, podobno kot večina drugih starih stavb v starem mestnem jedru, za razliko od novejšega dela mesta na oni strani reke Sopota, v kateri mrgoli najrazličnejših rib, že doživel svoje najboljše čase.

Podobno kot v premnogih drugih slovenskih mestih, tudi staro mestno jedro Radeč, ki trenutno deluje precej zapuščeno, če že ne kar zanemarjeno, vendar vseeno vredno sprehoda po starih ozkih ulicah, kot nekakšna speča Trnuljčica čaka, da pride princ, ki ga bo znal prebuditi in oživiti v nekdanji stari podobi in slavi.

Pozno kosilo in slovo

Ker se sonce počasi jelo že spuščati za strme posavske bregove, je bilo ravno še dovolj časa za zasluženo pozno kosilo ter, spričo skorajšnjega obeta vožnje proti domu, zgolj en vrček točenega piva, ki pa je bilo, zavoljo tega, ker ga je postregla že na začetku omenjena dobrovoljna natakarica, še toliko bolj okusno.

Še posebej ob zavedanju, da se bo za skorajšnjo ponovitev tovrstnega doživetja, če si le oblast ne premisli in teras gostinskih lokalov ponovno ne zapre tudi na »poskusno osvobojenem ozemlju«, znova podati na pot, kajti epidemiološka slika naših domačih krajev še ne kaže, da bi si lahko kaj podobnega lahko kaj kmalu privoščili tudi v domačem mestu.

Sklep

Ob dobri urici ležerne vožnje iz Radeč nazaj proti Kamniku, ki je minila med prebavljanjem povsem solidnega kosila in premlevanju vtisov iztekajočega prazničnega dne, se je porodila misel, da se je bilo nedvomno vredno podati na pot in preživeti dan v Radečah in njihovi bližnji okolici.

Vendar zagotovo ne zgolj zaradi ponovno odprtih teras gostinskih lokalov, ki so nas z obljubo kave izbezale izza domačega zapečka, ampak zaradi vsega videnega in doživetega, predvsem pa zaradi prijaznosti in gostoljubja ljudi, ki živijo v malem starem mestecu ob Savi, tako da se, ne glede na prihodnje razmere, zagotovo še kdaj vrnemo.

Škoda le, da včerajšnjih doživetij ob vrnitvi domov popotniškega prahu nismo mogli deliti in poplakniti še v zavetju kakega domačega šanka, ki bo, ob oblastni zapovedni neobljudenosti, bržkone še lep čas gostil zgolj prah in kakega sestradano osamljenega hišnega pajka. Ampak, potrpežljivost je mast božja…