Pohodniki Društva upokojencev Motnik-Špitalič se vsak drugi torek v mesecu odpravimo na krajši in vsako četrto sredo na daljši pohod.
27. februarja 2019 smo prehodili približno 22 km dolgo pot po prisojni strani doline od Šmartnega do Motnika in obiskali osem cerkva v štirih župnijah (Šmartno v Tuhinju, Zgornji Tuhinj, Špitalič in Motnik). Z Zdravkom sva pripravila kratke povzetke zgodovine posameznega kraja in župnije, obudila spomin na uspešne ljudi, ki so bili rojeni ali so delovali v teh krajih, pripoved pa popestrila še z lokalnimi legendami in zgodbami.
Pri župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnem smo slišali nekaj besed o imenu kraja skozi čas, o naprednem vikarju Frančišku Mihaelu Paglavcu, o povojni gradnji nove cerkve in elementih v njej, ki spominjajo na Plečnikov slog, o mozaiku in najdbi starokrščanske cerkve na Rosovih grobljah,… potem pa pohiteli do Kostanja, kjer nam je prijazen domačin odprl vrata podružnične cerkve sv. Doroteje z lepo z ohranjenim gotskim prezbiterijem. Je ena od le dveh cerkva v Sloveniji, posvečenih tej svetnici. Po ogledu in dišeči kavi na Pavlinovi domačiji smo pot nadaljevali mimo Starih Sel in se ustavili pri cerkvi Marije Vnebovzete v Zgornjem Tuhinju, ki hrani dva dragocena lesena reliefa iz 16. stol. in relief dvoglavega orla s krono. Tu so največje še ohranjene Rumplove orgle. Nekaj besed je bilo namenjenih lovskemu dvorcu celjskih grofov, tuhinjskim rezbarjem, jezikoslovcema in skladateljem. Slišali smo legendi o Kolenčevi mami, ki je z loparjem za kruh sama odbila napad šestih Turkov in o svetem Vidu, ki je cerkev prestavil iz Zatrepa na planino nad vasjo, kjer stoji še danes.
Počitek pri sv. Vidu.
Tudi do cerkve sv. Vida smo se povzpeli. Tu nas je pričakal čudovit razgled. Po kulturnih minutah o obnovi že čisto zapuščene cerkve in po prigrizku iz nahrbtnika smo se spustili proti Golicam, pot pa nadaljevali po gozdu nad Češnjicami in se preko Smeška spustili na gozdno pot proti Špitaliču. Spotoma smo občudovali srne v naravi, jelene v ogradi in si v nekdanjem kamnolomu ogledali pravo Špitališko »jezero.« Bajer je lepo urejen. Ob njem v vročih poletnih dneh v prijetnem hladu uživajo tako otroci, ki postavljajo kamnite možičke in starejši, ki posedijo na klopi, opazujejo ribe in race …
Pri bajerju v nekdanjem kamnolomu.
Ustavili smo se pred cerkvijo sv. Antona Puščavnika v Špitaliču, na mestu nekdanjega špitala za popotnike, ki je dal kraju tudi ime. Tod mimo je iz tedanje Celeie preko Kozjega Hrbta potekala pomembna pot v Kamnik. Beseda je tekla tudi o zgodovini cerkve, o najdenih novcih v Češnjicah in o najdiščih fosilnih školjk na območju nekdanjega Panonskega morja.
Čakal nas je še zadnji vzpon v smeri Nove Rebri do Prevale, spust do Blančeve domačije in do le streljaj oddaljene podružnične cerkve svetega Miklavža v Beli, ki se je kopala v soncu. Darja nas je pogostila s pecivom, kavo in pijačo in odprla cerkev. Poleg zgodovinskih podatkov smo izvedeli tudi, kdo je bil mojster domačin, ki je izdelal glavni oltar, orgle in kdo je dal les za klopi.
Pot smo nadaljevali po dolini Belščice, kjer je nekdaj stalo sedem mlinov in se čez motniško Belo sprehodili mimo vhoda v nekdanji motniški rudnik in že smo bili na cilju – pri župnijski cerkvi sv. Jurija in cerkvi sv. Marije Magdalene v Motniku. Še zadnji zgodovinski podatki o obeh cerkvah in gradu, ki je stal na hribu, o tem, da je bil Motnik od nekdaj na prepihu oblasti na meji med Kranjsko in Štajersko in da v grobnici v motniški cerkvi verjetno počiva tudi stara mati polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja.
Pot smo zaključili v gostilni pri Flegarju, kjer smo ob golažu (ki ga je »častil« čisto »frišen« šestdesetletnik!) že delali načrte za prihodnje kulturno-pohodniške avanture.
Marinka Mošnik
