V preddverju Občine Kamnik je bila danes popoldne odprta razstava akademskega slikarja Alojza Berleca.
Alojz Berlec, slikar iz Vrhpolja pri Kamniku, je po končani Šoli za oblikovanje v Ljubljani nadaljeval študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1974 diplomiral pri profesorjih Maksimu Sedeju in Kiarju Mešku. Že kot študent se je uveljavil kot izvrsten risar, ki je bil za svoje delo nagrajen tudi s študentsko Prešernovo nagrado.
Javnosti se je v preteklosti predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah na različnih koncih Slovenije ter tudi v tujini, v kamniško likovno okolje, pa se ni zapisal zgolj kot odličen slikar, ampak predvsem kot mentor in likovni pedagog, ki je vrsto let poučeval likovno vzgojo na obeh kamniških osnovnih šolah ter tudi kot strokovni vodja Likovnega društva Tone Kranjc Kamnik.
O slikarstvu Alojza Berleca je, prezgodaj pokojni stanovski kolega in likovni kritik ter someščan in prijatelj Dušan Lipovec zapisal, da je Berlečevo slikarsko delo »žlahtno nadaljevanje slovenske, še posebej pa kamniške krajinske slikarske tradicije«, zato je današnje odprtje razstave postreglo z manjšim presenečenjem, kajti Lojze Berlec je tokrat na ogled postavil svoja najnovejša dela, ki presegajo običajen pogled prek slikarskega platna, saj sega precej dlje, vse do ustvarjalnega domišljijskega obzorja in vesolja, v katerem se v barvno privlačni in likovno dodelani, s skorajda navihano satiro, kot osrednja tema pojavljajo buče.
Na odprtju, ki ga je povezoval Tone Ftičar, je o slikarjevem delu spregovorila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, prisotne pa je pozdravil tudi podžupan Občine Kamnik Igor Žavbi.
Zanimivo razstavo slik Alojza oz. Lojzeta Berleca si v preddverju Občine Kamnik ogledate do konca meseca aprila, kaj pa je o njej in o ustvarjanju kamniškega slikarja napisala Anamarija Stibilj Šajn, pa si lahko preberete v nadaljevanju.
Alojz Berlec v času lanske likovne kolonije, v spomin na slikarja Dušana Lipovca, Pod skalo.
ALOJZ BERLEC
Pretežni del opusa akademskega slikarja Alojza Berleca izhaja iz občutljivega dojemanja (po)krajine, iz tankočutnega spremljanja realnih danosti in atmosfere naravnega, pa tudi urbanega okolja, še posebej njegovega bivanjskega, kamniškega ambienta. Tovrstnemu vsebinskemu sklopu pridružuje tudi druge klasične figuralne kompozicije, tihožitja in portrete. Vsa njegova likovna dejanja so utemeljena na odličnem risarskem in slikarskem potencialu, na študijsko poglobljenem raziskovanju notranje zgradbe likovnega dela, na soočanju s prostorom in perspektivo ter na skrbnem proučevanju predmetov in njihove volumetrične obdelave.
Slikarjeva temeljna kompozicijska struktura je perfekcionistično dovršena risba. Na njenih temeljih nadaljuje razkrivanje subtilnega odnosa do barve, njenih tonskih stopnjevanj, niansiranj in vzpostavljanj odnosov. V (re)interpretacijo poleg senzibilnih in likovno dovršenih pristopov vključuje tankočutna notranja doživljanja in razmišljanja, ki se reflektirajo tudi v naravnih atmosferskih stanjih. S tem avtor prerašča snovni realizem in svojim likovno dovršenim delom daje tudi (p)osebno poetičnost.
Avtorjev najnovejši cikel, ki je začel nastajati lansko jesen, predstavlja ustvarjalni preobrat, natančneje premik, saj dolgoletne izkušnje in zanimanja nikakor ne zanika, temveč v spremstvu z njimi potuje novim ustvarjalnim izzivom naproti. Pot mu predstavlja univerzalni dualizem, ki se vije med zemljo in nebom, od resničnosti do magičnih, fantazijskih krajinskih prostorov, ki so v eni izmed slikarjevih rešitev celo urbanizirani, pa vse do sfer brez vsakršne predmetne določljivosti. In vendar večina prostorsko odprtih ozadij, dinamičnih ali mirnih, asociira na kozmična prostranstva. Zdi se, da so vsa ostala stanja le del procesualnosti, ki vodi do njih. Raznoliki likovni pristopi obravnavanja ozadij segajo od premišljenega konstituiranja, preko odločnih, širokih, gestualno poudarjenih sledi, pa do koriščenja slučajnosti (nezavedne subjektivne reakcije), do »vôdenega polivanja akrilnih barv«, do rešitev, ki učinkujejo tašistično ali pa so blizu t.i. slikarskemu drippingu. Likovno dogajanje ozadij je pestro, barvno bogato ali pa lazurno, predstavlja pa stanje, primerljivo z vesoljsko eksplozijo. Na njem se sprošča avtorjeva čutna, čustvene in elementarna slikarska moč, ki ne predstavlja le barvnega oplajanja slikovnega polja, temveč vodi v vzpostavitev sugestivno in asociativno prepričljivega ambienta in zgovornega atmosferskega stanja. Tako lahko preko slikovne fakture začutimo optično resničnost, pa tudi slikarjev odmik od nje.
Prav ozadja, ne glede, kako so zasnovana, razkrivajo izjemno sproščenost likovnega ustvarjanja Alojza Berleca, ki jo sicer nismo bili vajeni. Na njih nas avtor vodi skozi imaginarne, intimne, bolj notranje kot zunanje pokrajine, dinamične in svetle, polne pozitivnega notranjega razpoloženja. Vizualna moč in izpovednost prihajata prav iz barv in svetlob, ki so ustvarjene v prefinjenem niansiranju in stopnjevanju. Tako se preko likovno-izraznih sredstev nadaljuje razkrivanje elementarne čutnosti, ki se je prelivala tudi na njegova starejša krajinska dela.In v tem prostoru namesto nebesnih teles nastopa predmet iz našega vsakdana – buče različnih vrst in barv, vedno pa pripadajoče obliki vseh oblik – krogli. Zdi se, da se avtor z izbranimi akterkami dogajanja ponovno vrača v klasično tihožitno motiviko. Že ob koncu sedemdesetih let preteklega stoletja je namreč med njegovimi tihožitji mogoče najti takšno, ki je koncipirano v frizno zasnovo in temelji na upodobitvah buč. In vendar ni povsem tako. Takratna slika je imela izrazit značaj »nature morte«, tokratni cikel slik pa se razpira med krajino in tihožitjem ter seže na področje vesoljskih objektov. Nagibanje v kozmološko tematiko še posebej potrjujejo ozadja in buče, ki na njih lebdijo. Kljub likovno nazorno opredeljenim vlogam buč in realni inspirativni pobudi, ki je prišla iz Mozirskega gaja, je vsebinsko področje odprto in vsakemu gledalcu ponuja povsem oseben predstavitveni svet. Tako umetniška dela Alojza Berleca niso ne lahko, ne enoznačno razumljiva. Po formalni plati sicer lahko opus identificiramo z motiviko kroglastih oblik, form, ki pripadajo enemu najbogatejših simbolnih pomenov. Natančno veristično interpretacijo povedne motivike, ki predstavlja ukvarjanje z volumnom ter s tem tankočutno nanašanje slojev barve v likovno domišljeno matrico, pa mu je uspelo spojiti z nagovorom razkrojenih likovnih form, ki predstavljajo fragment. V vseh teh vbodih in rezih osnovne forme se nadaljuje premišljeno ukvarjanje s prostorskimi geometričnimi raziskavami oz. s telesninami, za katerega ga je navdušil že njegov srednješolski profesor Tone Žnidaršič. Čeprav so razkroji telesa buče premišljeni in sestavljajo niz iz krogle izvajanih večstraničnih teles, pa v marsikateri likovni izvedbi predstavljajo nadaljevanje sproščene likovne predstave ozadja. Čeprav je zanimanje za formo, za akterke dogajanja postavljeno v središče avtorjevega delovanja, pa skozi celotno kreativno uresničevanje avtor skrbno bdi nad barvno zasnovo, ki se razpira med naravnoposnemajočimi vrednostmi in seže do razpoloženjsko občutenih barvnih stanj, od lazurnih nanosov do takšnih, ki skozi skrbno barvno modelacijo zaživijo v konsistentni materialnosti. V Berlecovem ukvarjanju s formo buče je mimezis kot prepričljiva, skoraj fizično otipljiva ilustracija detajla in obenem manifestacija suverene veščine slikarskega metierja. Izrazito precizno modeliranje, ki stremi po oblikovni in barvni dovršenosti, pa se preko analitičnih, študijsko poglobljenih pristopov nadaljuje skozi problematiko razkrojevanja, drobljenja osnovne forme. S tem avtor vzpostavlja odnos med celoto in detajlom, z odpiranjem zaprte forme pa v svoja dela še izraziteje vnaša vsebine, ki presegajo vizualno podobo in vodijo v eksploatacijo dodatnih pomenov, pomenljivo sporočilnih in duhovno naravnanih.
Nova motivna spodbuda je Alojza Berleca popeljala na vznemirljivo slikarsko potovanje, na katerega je s seboj vzel svoja »tradicionalna« zanimanja ter bogata znanja in spoznanja. Z enim samim motivom je na njem naredil številne variabilne ustvarjalne postanke. A pot vodi še naprej, do novih obzorij nikoli povsem odkritega enigmatičnega slikarskega sveta.
Anamarija Stibilj Šajn
