Kamnik.info Osrednji informativno-satirični portal občine Kamnik. Novice o dogajanju, dogodkih in prireditvah v Kamniku, krajih pod kamniškimi planinami ter bližnji okolici.
V “Dikini galeriji”, prostorih nekdanje kamniške gostilne Pr’ Tomaž v »Velki gasi« oz. na Maistrovi ulici, so se ustvarjalke in ustvarjalci, ki se združujejo v Likovnem društvu Senožeti Radomlje, z odprtjem razstave sinoči poklonili spominu na prezgodaj preminulo članico društva in prijateljico Diko Dolenc Majce.
Domača hiša Dike Dolenc Majce oz. »Dikina domačija«, kot so jo ob tej priložnosti poimenovali članice in člani Likovnega društva Senožeti, je bila včeraj skoraj premajhna za vse Dikine sorodnike, prijatelje in znance, ki so se v lično urejenih galerijskih prostorih, katerim je namenjeno domala celo pritličje stare meščanske hiše, udeležili odprtja razstave in se prišli poklonit spominu na Diko To najbrž ni prav nič nenavadnega, kajti vsi, ki smo imeli Diko čast poznati, lahko z gotovostjo in brez pretiravanja rečemo, da je bila Dika ena izmed najbolj širokogrudnih, dobrosrčnih in dobrovoljnih ljudi, kakršne v življenju srečamo in spoznamo le redke, saj je zmogla s svojo iskreno preprostostjo, neizmerno energijo ter voljo do življenja in ustvarjanja, okužiti in razveseliti vsakogar v njeni bližini.
Priložnostno prireditev ob odprtju razstave je z nenadkriljivo veščo šarmantnostjo, s katero je za vedno zaznamovala slovenski radijski in televizijski prostor, povezovala Dikina sestra Nataša Dolenc, ki je pozdravila navzoče in na kratko predstavila znano zgodovino domače hiše v kateri sta s sestro preživeli mladost, o Diki in njenem ustvarjalnem delu pa sta spregovorila predsednica Likovnega društva Senožeti Daniela Šraj ter likovni mentor društva, akademski slikar Janez Zalaznik, samo prireditev pa je s kitarskim nastopom popestril še nadarjen mladi kitarist, dvanajstletni Toni Lah.
Razstava del članov Likovnega društva Senožeti in Dike Dolenc Majce bo v »Dikini galeriji« na Maistrovi 14, na ogled še danes, v petek od 15. do 18. ure ter v soboto in nedeljo od 10. do 12. ure, ob kroničnem pomanjkanju galerijskih prostorov v Kamniku, pa se nadejamo, da bo lična »Dikina galerija« kot razstavni prostor, vsaj občasno, zaživela tudi še kdaj v prihodnje.
Fotoutrinki s prireditve
Člani Likovnega društva Senožeti so se aprila od članice društva in prijateljice Dike Dolenc Majce poslovili z besedami:
»Pride čas, ko ni več časa,« so besede iz poezije Daneta Zajca, ki slehernika, če jim dobro prisluhne, postavijo na realna tla. Zagotovo pride čas, čeprav vsi odganjamo to misel, ne želimo premišljevati o tem, kajti toliko moramo še postoriti, tako zelo nas čas priganja, da res nimamo časa razmišljati o tem, kdo smo in kam sploh hitimo.
O tem sva se z Diko včasih pogovarjali. Zelo dobro je poznala svojo zahrbtno bolezen in odkrito je govorila o njej. Tako zelo odkrito, da je sogovornika razorožila z razumom, s kakršnim je sprejemala tega tihega sopotnika kot svojo senco.
Težko govorim o Diki v preteklem času, ker se moram na to še privaditi. K nam v likovno društvo Senožeti Radomlje se je pravzaprav prismejala. Spoznali sva se na neki likovni delavnici na Sinjem vrhu in takrat sem jo povabila, naj se nam pridruži. Od takrat dalje, od leta 2004, je bila naša. Naša Dika, naš sonček, naša energija. Takšne so bile tudi njene slike: energijsko močne, polne barv, polne nasprotij. Leta 2008 je pripravila svojo prvo veliko samostojno razstavo, ki jo je naslovila Kaj je zdaj to?! Mentor, akad.slikar Janez Zalaznik je takrat v recenziji zapisal: » To je vprašanje, ki ga pogosto izrečejo spremljevalci njenega dela ob pogledu na njene novejše slike. Če se navežem na tihožitje s kavo: vajeni sladkobnega okusa domače proje, težko sprejmemo Dikino mešanico – močno in aromatično!«
Da, takšno Diko smo poznali, to je ona. Velika občudovalka umetnosti, dobra poznavalka umetnostne zgodovine, dokler so ji moči dovoljevale, se je udeležila prav vsakega našega potovanja na Dunaj, v Munchen, Budimpešto, v Benetke ali Milano na ogled velikih likovnih razstav, posebej dragi so ji bili futuristi, po katerih zgledu je tudi najraje ustvarjala. Neskončno je ljubila likovno ustvarjanje, nepopisno mnogo so ji pomenile barve, začaralo jo je vzdušje ateljeja in pogovori o umetnosti. Ko je ob koncu šolskega leta pokazala svojo bero slik, ki jih je v tem letu ustvarila, smo onemeli od začudenja in občudovanja: kakšna produkcija! Kakšne slike!
No, potem je tista potuhnjena senca, ki jo je oklepala kot koščeni prsti, postajala vse močnejša in morala je popustiti kljub neskončni želji po življenju.
Eno njenih, na državnem izboru nagrajenih likovnih del nosi zgovoren naslov: »ŽELIM ŽIVETI ŽIVLJENJE«.
Naj te čuvajo angelske energije! Tvojim najdražjim pa izrekamo globoko sožalje.
Prijatelji iz likovnega društva SENOŽETI
