Tudi nas, spodaj podpisane pedagoške delavce in delavke in druge zaposlene Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik, zebe, mrzlo nam je v telo in dušo zaradi razmer, v katerih smo se znašli. In vsak dan nas huje zebe. Zmrazila nas je novica o dvajsetletniku, ki je naročil avtomatsko orožje, da bi se maščeval svojim sošolcem in učiteljem. Zmrazila nas je vest, da je mariborska dijakinja, ki jo obravnava sodišče zaradi mirnega protesta zoper zaprtje šol, prejela zastraševalno pismo z belim praškom. Zmrazila nas je skrunitev grobov na domžalskem pokopališču in zažig umetniške inštalacije na Cukrarni, v kateri so umirali naši veliki pesniki.
V kakšni državi živimo? Svobodni? Demokratični? Pravični? Najboljši od vseh, katerih podaniki ali državljani smo bili? Ali je to tisto, kar so in smo želeli za nas, naše otroke, naše dijake, naše mlade? V zadnjem letu, ko bi se bili morali veseliti ob praznovanju jubileja naše šole in države, prva je stara 70 in druga 30 let, je iz tedna v teden bolj ledeno in strašljivo. Zato se z vsem srcem in razumom pridružujemo ugotovitvam javnih pisem ravnatelja Gimnazije Celje Center, ljubljanskih kolegov in kolegic z Gimnazij Bežigrad, Poljane ter Osnovne šole Antona Martina Slomška z Vrhnike.
Kakor slednja so mnoge slovenske šole poimenovane po zaslužnih Slovencih in Slovenkah. Naša se diči z imenom vojaka, pesnika in kamniškega rojaka Rudolfa Maistra. Na pročelje šolske stavbe je že 40 let vzidan njegov spomenik, pod katerega vsako leto za občinski praznik položimo cvetje. Toda šole ne nosijo imen po naših znamenitih možeh in ženah zgolj zaradi spomina, veliko bolj zaradi opomina in zgleda nam poučujočim in šolajočim se. Ali nam je bil veliki rojak v preteklosti v opomin, da je vselej treba ravnati prav in pošteno, ali so si naša dejanja vzela za zgled njegov pogum za usodne odločitve, s katerimi je postavil temelj naše državnosti, in to navkljub tedanji oblasti?
Davnega maja 1989 smo skupaj z dijaki odkorakali naravnost iz učilnic na vlak in se odpeljali v Ljubljano na veliko vseslovensko zborovanje na Kongresni trg ter tako javno izrazili željo po demokratičnih spremembah in samostojni državi. Dve leti poprej se je polovica naših dijakov samoiniciativno podpisala pod pobudo za moratorij na gradnjo jedrskih elektrarn in njihovo ekološko stremljenje ter skrb za prihodnost planeta smo nadaljevali leta 2019 na podnebnem protestu, spet skupaj z večino dijakov smo korakali po kamniških ulicah. In nedavno nismo pozabili na najšibkejše v zdravstveni krizi in izoliranim dedkom in babicam v domu starejših občanov, skupaj z dijaki, dijakinjami, pa z našimi družinami smo jim polepšali samotne praznične dni, na daljavo seveda. Če smo v preteklosti ravnali v duhu vrednot človečnosti, skrbi za jutri, za bližnjega in vrednot, ki jih predstavlja Rudolf Maister, bomo nadaljevali tako tudi v prihodnje. Zato se tudi oglašamo.
Imamo svojo državo, ki jo je pogumno pred stoletjem pomagal oblikovati Rudolf Maister. Spoštujemo jo, in v nasprotju z oblastjo, ravnamo skladno z ustavo in šolskimi zakoni, v katerih so zapisane vrednote, zaradi katerih smo si želeli samostojne države in zaradi katerih smo se nato združili z Evropsko unijo. V duhu naših slovenskih, evropskih ter občečloveških vrednot se trudimo vzgajati mlade generacije, neoziraje se na trenutne razmere.
Slovenski šolski zakoni za vse vrste in stopnje šol imajo začetne člene zapisane poenoteno. Naloga šol je na eni strani splošna pismenost, na drugi strani ustrezen prenos mednarodno primerljivega znanja in usposobitev za opravljanje poklica. Vendar zakonodajalec, tj. naša država oziroma mi, ljudstvo, zahteva več. Takoj za znanjem ( glej npr. 2. člen Zakona o gimnazijah) nam zapove razvijanje samostojnega kritičnega presojanja in odgovornega ravnanja, kar so mariborski dijaki in dijakinje s protestom za odprtje šol pogumno realizirali in smo jih takrat podpirali tudi mi. Prebrali smo zagovor dijaka Matica pred sodiščem. V njem utemelji odločitev za javni protest in izkaže, da je ravnal odgovorno ter v skupno dobro vseh slovenskih šolajočih se. Ko smo pred dvema letoma na naši šoli podprli in pomagali organizirati dijaški podnebni protest, smo tudi podprli njihovo kritično mišljenje in odgovorno ravnanje, kar je naša zakonska dolžnost.
Matičev zagovor je napisan v dobri in lepi slovenščini. Kaže, da ni samo kritičen mislec, ki spozna, kako škodljivo je najdaljše zaprtje šol v Evropi, marveč je tudi njegov odnos do jezika povsem drugačen od oblastniškega, ki še par povedi ne zmore zapisati pravilno ali pa zmore zgolj prazno besedičenje, kakršnega smo deležni od slamnate šolske ministrice, če se oglasi.
Na slovensko zgodovino in kulturo, v duhu katere smo dolžni vzgajati šolajoče se, se trenutna oblast spomni le, kadar ji to koristi v njenem boju za prevzem oblasti skozi manipulativno ‘deli in vladaj’ iz rimskih časov. In se sprašujemo, kako naj ob tem razvijamo dijaško zavest o državni pripadnosti in narodni identiteti in poznavanje zgodovine Slovenije pa njene kulture. Oblasti zadostuje vihranje zastav pred šolami. Mi vemo, da to ni dovolj, saj nam Zakon nalaga veliko več od zunanjih simbolov – mi vzgajamo za vrednote. Če država kupuje orožje v času velike zdravstvene in družbene krize, le kako naj mladi pripadajo državi, ki jih pušča na cedilu, podobno kakor je pustila najstarejše, zaradi česar smo pristali na žalostnem vrhu lestvice po smrtih na milijon prebivalcev. Z vračanjem v ideologije minulih časov, ki smo jih majstrovci zavrgli z odhodom na Kongresni trg pred 32 leti, ni mogoče razvijati vrednot, zapisanih v ustavi in šolskih zakonih. Če oblast mladoletnega, kritično mislečega in odgovornega dijaka postavi pred sodišče, to pomeni, da ne spoštuje ne ustave in ne zakonov, celo zaničljivo zavrže učiteljsko delo, ki je prispevalo k formiranju teh lastnosti, v resnici nas vrne v čase enoumja ali nečesa, kar neumno in nelogično poimenujejo iliberalna demokracija.
V zadnjem letu bi pričakovali pomoč pri našem delu, kajti spremenjene razmere zaradi covida-19 so pedagoške delavce vseh ravni potisnile pred vprašanje, kako v njih realizirati učne cilje šolskih predmetov, učence, dijake in študente pa postavile pred težko nalogo doseči jih. Kako ustvariti razmere, v katerih otrok in mladih ne bi pestile mučne posledice izolacije, depresivnost in samomorilske misli, o čemer poročajo pediatri? A oblasti ni mar za učiteljske stiske, in še manj ji je mar za mlade generacije. Pedagoškim delavcem zakon veleva vzgojo poštenih posameznikov, posamezniki na oblasti pa delujejo makijavelistično, za njihove osebne cilje so dovoljena vsa sredstva, tudi predolgo zaprtje šol z izgovorom, da nam gre poučevanje na daljavo odlično. In če oblasti nemara v prihodnje uspe z vračanjem v čase enoumja in preusmerjanjem na vzhod, kjer nikoli nismo bili ali želeli biti, nas v prihodnosti ne bo doletel le zaničljiv in nemaren odnos do mladih in starih generacij, do večine državljanov razen izbrane ‘elite’, temveč gotovo tudi korenita sprememba šolskih zakonov in seveda ustave.
A danes sodišča še sodijo skladno z ustavo in zakoni, ki so jih ustanovitelji države zapisali pred 30 leti, kar dokazuje tudi oprostitev dveh mariborskih dijakov, in mi učitelji na vseh ravneh ne prenašamo samo znanja na mlade generacije, temveč jih vzgajamo za odgovorno varovanje svobode, za strpno, miroljubno sožitje in spoštovanje soljudi, pa za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije, jih pripravljamo za aktivno državljanstvo, tj. ohranitev in razvoj svobodne, demokratične in socialno pravične države, katere temelj je zavedanje pravic in odgovornosti človeka in državljana. Da, vse to nam nalagajo šolski zakoni, ki so skladni z ustavo. In mi to počnemo navkljub zdravstveni krizi, navkljub oblasti, ki krizo izkorišča za svoje pritlehne cilje.
Mi smo zavezani Rudolfu Maistru, pesniku in vojaku, pogumnemu brkaču z našega pročelja, ter vrednotam, ki niso samo zapisane v zakonih, ampak so tudi naše osebne vrednote. Z nekaj primeri smo ilustrirali, kako te vrednote spravljamo v življenje prihodnjih generacij, kajti učitelji z mladimi vselej zremo v prihodnost, in to bomo počeli še naprej, navkljub vsem težavam in navkljub zavesti, da se naš trud lahko tudi izjalovi. Nekateri od dijakov, ki smo jih pospremili skozi našo šolo, se politično udejstvujejo. In žal se zgodi, da je komu od teh, ko pridejo do politične moči, vseeno za prihodnost mladih, za prihodnost mlade države, za naše vrednote. Pri njih je naš trud obrodil bore malo sadu.
Podpisani po abecednem redu: Simona Albiani, Ema Antončič, Antonija Barba, Karmen Belina, Tatjana Brank, Renata Capuder Mermal, Tatjana Cvrtila Ložar, Marija Gere, Alenka Hladnik, Mateja Ilibašić, Kristina Jamšek, Cirila Jeras, Katarina Juhart, Matej Juhart, Dušan Kavka, Rafaela Kožlakar, Marjeta Kralj, Kristina Lesar, Alenka Lukan, Klara Maljuga, Milan Mandeljc, Irja Mrak, Jana Pertot Tomažič, Suzana Perhavec, Klavdija Pikelj Grobelnik, Brane Rauter, Katarina Rudolf, Andreja Sabati Šuster, Matic Smolnikar, Pavel Škoberne, Petkovšek Špela, Marija Švraka, Irena Verbič, Alojzij Vrankar, Erika Zabret, Marta Zabret, Rok Zore
