Spoštovani župan in občinski svetniki ter svetnice Občine Kamnik!
Na vas se obračamo s pismom. Pravzaprav to ni samo naše pismo. Davno tega ga je napisal indijanski poglavar Seattle ameriškemu predsedniku, ki je želel kupiti zemljo domorodnih ljudstev. To pismo je eno najglobljih in najlepših besedil o naravi. Ko je bilo napisano, še ni bilo okoljevarstvenega gibanja, danes pa predstavlja samo bistvo razumevanja odnosa človeka do narave.
Morda pismo poglavarja indijanskih plemen Suquamish in Duwamish, ki smo jih nekoč poimenovali »divjaki«, šele danes zares razumemo. Morda smo pa smo divjaki mi sami, ko tako neusmiljeno uničujemo svoje naravno okolje. V našem pismu si bomo izposodili čudovite misli indijanskega poglavarja (v navednicah in poševni pisavi).
Prosimo vas, da naredite vse, kar je v vaši moči, da zaščitite čudovito okolje Kamniško-Savinjskih Alp, ki so nam ga zaupali naši predniki in tudi naši vnuki. V kratkem se boste, na 15. redni seji Občinskega sveta Občine Kamnik, seznanili s pobudo za ustanovitev Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe. Naj to ne bo samo seznanitev, temveč prvi korak na poti dokončne ustanovitve Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe.
»Vsaka ped te zemlje je mojemu ljudstvu sveta. Vsaka borova iglica, vsako zrno peska v rečni plitvini, vsaka meglica v temnem gozdu je sveta v srcu in v spominu mojega ljudstva. Sijoča voda naših brzic ni le voda, je tudi kri naših prednikov. Svoje otroke morate učiti, da je ta zemlja sveta. Da vsak skrivnostni odsev v bistrem jezeru pripoveduje o spominih in dogodkih iz življenja mojega ljudstva. Žuborenje vode je glas mojih dedov.«
Ustanoviti Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe pravzaprav niti ne bi smela biti težka naloga. Večina stvari je že narejenih, a se je postopek ustanavljanja leta 2012 nenadoma ustavil, »zaradi ne dovolj velikega konsenza lokalnih skupnosti«, kot je takrat pojasnilo Ministrstvo za okolje in prostor.
Tudi zdaj se bodo verjetno spet našli različni izgovori, da ne bi prišlo do ustanovitve parka. Morda takšni, da (naivni) mestni ljudje ne razumejo tistih, ki živijo v bodočem parku. A to je lažni izgovor. Regijski park, če je pravilno zastavljen in predstavljen, koristi vsem.
Za ustanovitev parka pa zagotovo niso zainteresirani tisti, ki imajo tamkaj velike gospodarske interese (npr. množični turizem, sečnja na veliko, lovski turizem). Ti so spretni in znajo spreti običajne ljudi med seboj. Ponudili vam bodo tisoč in en razlog proti parku.
»Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je zemlja povsod enaka. Kot tujec je, ki se pritihotapi ponoči in vzame, kar potrebuje. Ropa jo, kakor da bi mu bila sovražnik. Potem odide in pusti za seboj puščavo. Za Indijance so drevesni sokovi prežeti s spomini naših prednikov, ki jim je zemlja mati. Vaši mrtvi pa odhajajo med zvezde in pozabljajo na zemljo, ki jim je dala življenje. Povejte svojim otrokom, da je zemlja pod njihovimi stopali pepel naših dedov. Tako jo bodo spoštovali. Učite svoje otroke, kakor smo mi učili svoje, da je zemlja naša mati. Vse, kar se zgodi zemlji, se bo zgodilo tudi njenim sinovom.«
Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe bi bil pravzaprav velika dodana vrednost za Kamnik. Promocija destinacije, ki ponuja različne dejavnosti v zaščitenem naravnem okolju, lahko še pripomore k razvoju občine, ki se že zdaj razglaša za zeleno. Mali hoteli, apartmaji, kmečki turizem; strokovno vodenje po parku za skupine, šole in posameznike; tako imenovane naravne terapije (npr. po japonskem modelu šinrin-joku ali gozdna kopel) – možnosti je veliko. Regijski park ni nadloga, temveč priložnost.
Danes pa žal opažamo težnje po množičnem turizmu, na primer na Veliki planini. Ali v to območje starodavne kulturne in naravne dediščine res spadata poletno sankališče in zipline ter neurejena turistična infrastruktura, ki obremenjuje vodne vire velikega dela Kamnika in okolice?
»Ne vem. Naš način življenja je drugačen od vašega. Od pogleda na vaša mesta nas zabolijo oči. Morda zato, ker smo divji in ne razumemo. Vaš ropot žali naša ušesa. V vaših mestih ni mirnega kotička. Kaj velja življenje, če ne moreš prisluhniti odpiranju listja spomladi, kriku kozoroga, nočnim prepirom žab in mehkim zvokom vetra, ki se igra po vodni površini. Če te ne osveži opoldanski dež, če ne vdihavaš vonja dišeče borovine. Največje bogastvo rdečega človeka je – zrak. Beli človek pa, kot da ne zaznava zraka, ki ga vdihava. Kot nekdo, ki že dolgo umira in je neobčutljiv za smrad. Če vam prodamo zemljo, nikar ne pozabite, kako dragocen je zrak – od njega vse živi, vse si deli ta zrak – zveri, drevesa, človek.«
Spoštovani župan in spoštovani občinski svetniki ter svetnice! Verjamemo, da ne boste oklevali in da boste čimprej dokončali veliko delo, ki je že bilo opravljeno. Prizadevanja za zaščiteni park na območju Kamniško-Savinjskih Alp potekajo že vsaj eno stoletje.
Predlagali so ga planinci med obema velikima vojnama; predlagala ga je dr. Angela Piskernik (zaslužna za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in drugih zaščitenih območij v Sloveniji) v šestdesetih letih prejšnjega stoletja; ogromno pa so za ustanovitev parka naredili številni strokovnjaki, svetniki, župani v obdobju pred letom 2012. Tudi naša Pobuda za ustanovitev Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe kaže, da si številni želijo obuditve tega projekta.
V imenu nas, naših in vaših otrok in njihovih zanamcev, ter vseh, ki pridejo za njimi, stopite skupaj, povežite se z župani in svetniki iz Solčave, Luč, Jezerskega, Preddvora, z Ministrstvom za okolje in prostor, s civilno družbo ter skupaj dokončajte, kar je že bilo dobro zastavljeno. Morda pa nas je tudi narava z velikim podorom v dolini Bele nedavno glasno opozorila, naj že končno nekaj naredimo za njeno zaščito.
Kje so gozdovi? Izginili so. Kje je orel? Izginil je. To je konec življenja in začetek borbe za obstanek. Ni si človek izmislil tkanine, ki ji pravimo življenje. Človek je samo drobno vlakno v njej. In če ne bo z njo ravnal kot s prijateljem, bo uničil tudi sebe.
Civilna iniciativa za Kamniško Bistrico
