Kot bivši dijak kamniške gimnazije še vedno, tudi deset let po maturi, z zanimanjem spremljam dogajanje na svoji bivši šoli. Ne sicer tako zavzeto kot včasih, a ko zasledim kakšno novico, jo z veseljem preberem. Nedavno poročilo o (tokrat spletnem) zasedanju Mladinskega parlamenta Alpske konvencije mi je na primer priklicalo lepe spomine na ta dogodek, ki sem se ga v svojih gimnazijskih letih udeležil tudi sam. Ob branju odprtega pisma, ki so ga podpisali (nekateri) moji bivši profesorji, pa sem imel bolj mešane občutke.
Avtorji pisma poudarjajo vlogo šole pri razvoju kritičnega mišljenja učencev. To je vredno pohvale, pa tudi najmanj hitrega premisleka. Priznam, da meni nikoli ni bilo zares jasno, kako naj bi kdorkoli nekoga spodbudil h kritičnemu razmišljanju. Naučil metod, to že. Ko pa enkrat orodje imamo, se moramo na pot kritičnega mišljenja podati sami. Nihče ne more vedeti, kam bomo prispeli, niti naši učitelji ne, pa naj so nam bili njihovi napotki in nauki še tako dobra popotnica.
Žal imam s kritičnim razmišljanjem in podpisovanjem raznih izjav na kamniški gimnaziji bolj slabe izkušnje. V spominu mi je ostalo, kako so v prvem letniku predstavniki razredov dobili navodila, da naj poberejo podpise proti predlogu zakona, ki bi uredil financiranje šol. Podpisi so se zbirali med poukom, vsebina zakona pa nam je bila predstavljena v dveh stavkih. Lahko je bilo razbrati, da veliko profesorjev zakonu nasprotuje. Pa vendar: ali se kritično misleč dijak odloča na podlagi mnenja svojega profesorja? Nam je kdo svetoval, naj se o zadevi pozanimamo, premislimo in čez nekaj dni podpišemo? Mar ne bi na tak način nakazali, kaj pomeni kritični pristop? Ali pa je takrat prevladalo mnenje, da lahko lekcija iz kritičnega mišljenja počaka in da je podpis pač podpis, tudi če je dan brez vednosti, kaj se podpisuje, torej nekritično? Pomanjkanje kritičnosti se očita drugim samo, kadar nekomu niso všeč cilji, do katerih je tako nekritično – ali pa »narobe« kritično – mišljenje pripeljalo.
Kakšen je bil zaključek zgodbe? Ker peticije brez poznavanja ozadja nisem želel podpisati, sem obrazec s podpisi podal naprej, ne da bi ga podpisal. Za menoj je je to storilo tudi več sošolcev. Kljub temu je bilo po vsej državi zbranih dovolj podpisov, da je bil predlog zakona umaknjen. V veljavi je ostal stari zakon, ki pa je bil pred leti na ustavnem sodišču spoznan za neustavnega. Problematika še vedno ni urejena, čeprav so se od takrat zamenjale že tri vlade. V eni izmed njih so se poigravali tudi z zamislijo, da bi zadrego rešili kar s spremembo ustave in posegli v pridobljene pravice šolarjev, pa je prevladal razum ali pa umanjkala podpora.
So bile druge akcije in protesti na kamniški gimnaziji podobno »spontano« in »samoiniciativno« organizirani? O tem težko sodim, pa tudi ni pomembno. Profesorji so upravičeno lahko ponosni na svoje dijake, če so se ti angažirali in izpostavili za pravo stvar. Ponosni so na dijake, ki so pred več kot tremi desetletji podpisali pobudo za moratorij na gradnjo jedrskih elektrarn, in na tiste, ki so predlani protestirali med drugim zaradi previsokih izpustov ogljikovega dioksida. Kritično mislečim pa ne bi smelo uiti, da imata ti dve pobudi diametralno nasprotne cilje. Kje naj bi se dijaki torej naučili kritičnega mišljenja, če ga ne premorejo niti profesorji, ko se do dejanj svojih dijakov opredeljujejo?
In to samo v primeru dijakov, s katerimi se profesorji strinjajo. Bivši dijaki, ki se politično udejstvujejo tako, kot profesorjem ni všeč, so v pismu označeni za slamnate ministre in »makjaveliste« s pritlehnimi nameni. Brez utemeljitev, ki so osnova kritičnega diskurza. Ironija, da se jih ob tem še obtožuje uvajanja enoumja, ker ne razmišljajo enako kot njihovi bivši profesorji, je tudi v tem primeru ušla kritičnemu očesu. Podobno ironično je spotikanje ob investicije v vojsko, ki so dejansko širše politično in strokovno prepoznane kot potrebne, ob hkratnem sklicevanju na vrednote, ki izvirajo iz naše osamosvojitve, ki je brez vojske ne bi bilo, in na Zahod ter evroatlantske povezave, kjer te investicije od nas pričakujejo. Tudi naša šola nosi ime generala.
Povod za pismo naj bi bilo dogajanje v zvezi z mariborskimi dijaki, ki pa mu je v pismu namenjeno precej malo prostora. Če bi pismo ostalo osredotočeno na to temo, bi morda lahko od začetka do konca ohranilo rdečo nit. Žal pa je bilo v njem vse preveč odmikov od glavne teme na področje neke dnevne politike, kjer pa je prihajalo do zgoraj opisanih zapletanj in kontradikcij, ki zelo bodejo v oči še posebej ob nenehnem ponavljanju pomembnosti kritičnega mišljenja. Sam sem vesel, da se je moje šolanje zaključilo pred epidemijo. Na svoje šolske dni na kamniški gimnaziji imam lepe spomine in ne morem si predstavljati, da bi potekali virtualno. Lahko pa si predstavljam na primer stisko dijakov, ki živijo v večgeneracijskih gospodinjstvih s starimi starši, za katere bi okužba z virusom lahko bila usodna. Ti so na zaprtje šol verjetno gledali drugače. Tekst, ki bi predstavil vse te vidike trenutne situacije, bi bilo res zanimivo prebrati. In tudi v takem tekstu bi se našel prostor za argumentirano kritiko oblasti.
Angažiranost svojih bivših profesorjev pozdravljam. Tudi v prihodnje bi si želel od njih prebrati še kakšno pismo. Upam pa, da bo drugačno. Upam, da razumejo, zakaj me je njihovo tokratno odprto pismo spodbudilo k pisanju tega odziva. Ne gre samo za eno pismo, gre za kakovost argumentacije in izmenjave mnenj v družbi na splošno. Profesorji se tega zavedajo, zato tudi poudarjajo svojo vlogo pri oblikovanju dijakov v kritično misleče posameznike. Prav zato bi morali sami prepoznati šibkosti svojega pisma. Predvsem pa je to lekcija za vse nas. Niso kritični samo tisti, s katerimi se strinjamo.
Ena od profesoric podpisnic odprtega pisma mi je pred leti, ko sem bil že bivši dijak in ko sva se srečala izven učilnice in izmenjala nekaj mnenj o aktualnih temah, ki so se precej razlikovala, rekla: Ti vsaj razmišljaš. Nekateri še to ne. Kljub implicitni kritiki sem to vzel kot kompliment in bil hkrati vesel, da sva bila kljub nekaterim razlikam med nama sposobna kulturnega dialoga, za razliko od nekaterih politikov, pri katerih na žalost to ni vedno samoumevno. Zdi pa se mi, da zaključek odprtega pisma izraža drugačno mnenje. Niso problem tisti, ki ne razmišljajo, ampak tisti, ki razmišljajo drugače. Tudi sam sem, tako kot moji sošolci in prijatelji iz drugih razredov, bivši dijak kamniške gimnazije. Mogoče bo kdo od nas kdaj v prihodnosti tako kot že mnogi bivši dijaki dosegel ali storil kaj tako ali drugače odmevnega. Takrat bo pohvala ali pa utemeljena kritika na mestu. Če bo prišla izpod peresa naših bivših profesorjev, verjamem, da bo prejemniku posebej pomembna. Ne bi pa si želel ponovno prebrati izjave v stilu, da je bil trud profesorjev za nekoga zapravljen, še posebej v kombinaciji z nekoherentnimi nadomestki argumentacije. Če je kritično mišljenje tisto, kar nam je res pomembno, je dvig občutljivosti za nivo razprave in kakovost argumentacije tisto, kar moramo nasloviti najprej.
Uroš Kokotec, Kamnik
