Neuradna zavetnica kamniških piromanov, katere god lahko praznujemo in obhajamo, če je le vreme, kjerkoli in ob vsaki primerni priložnosti, je nocoj razsvetlila smodnišnico oz. nekdanjo smodnišnično upravo, dvorec Katzenberg.
Pravzaprav niti ni tako dolgo tega, ko sta bila svečava in odprt ogenj na območju smodnišnice še nekaj nezaslišanega in nepredstavljivega, danes pa je v okolici nekdanje upravne stavbe zažarelo na stotine plapolajočih lučk in lučic, lampijončkov in tudi čisto pravih ognjev, ki so, skupaj s čajem in kuhanim vinom, pomagali preganjati zoprn, prehlade in revmo noseč hlad blatno mokrotnega zimskega večera.
Aleja lučk je s svojo intimno migljavostjo obiskovalce pozdravila že na začetku drevoreda, ki vodi proti dvorcu, medtem ko so njihove bleščeče sestrice, ki so bile razpostavljene na svežih kupih peska pod dvorcem, nehote spominjale na (mačje?) pokopališče kamniške industrije in izginjajoče industrijske dediščine.
S satenasto tančico nežnega sija sveč je bila odeta tudi mačjegrajska graščina, ki je v nedrjih svojega atrija obiskovalce pozdravila z še več lučkami, prijetnim ambientom in mamljivo, skorajda že božično, klinčkasto-cimetasto mešanico lesnega dima, kuhanega vina in svežih palačink.
Z desk kako stoletje starega vozička, na katerem so kamniški črni mlinarj nekdaj ročno tovorili sodčke smodnika, zdaj pa je služil kot priložnostni oder, so se med zbrane usule iskrice besed ter prizorišče pokrile s kapo pravljic in pesmi, ki so jim še posebej pozorno in široko odprtih oči, prisluhnili predvsem otroci.
Je pa Ognjena Veronika tudi tokrat postregla s presenečenjem, kajti za vogalom, nedaleč od glavnega prizorišča jo čaka razsvetljena raketa, s katero bo, ko bo ugasnil zadnji plamenček letošnjih Veronikinih lučk, kot iskra s plamena, poletela visoko pod večno iskrivost zvezdnega neba.
