Zakleto kamniško grofično Veroniko pozimi rado zazebe, zato si, ob pomoči svojih zvestih kurjačev, že vrsto let zakuri, da si vsaj nekoliko pogreje svoje premrle kačje ude, kajti njena zmaja sta nekoliko nadušna in že lep čas ob svojo ognjeno sapo.
V prejšnjih letih je Veronika svoje večerne ognjene piknike priredila na Malem gradu, na Zapricah, v Keršmančevem parku in Katzenbergu, letos pa se je namenila pogreti med starodavnimi zidovi mekinjskega samostana.
Že res, da so jo letos nekaj malega običajnega bilišča odškrtnili županski kandidati, ki so se potegovali za tron pod njenim grbom, so pa zato na Ognjeni Veroniki, kot običajno, tolikanj bolj uživali nekoliko mlajši obiskovalci plamenečega spektakla, ki še nimajo volilne pravice.
Tudi zaradi tega, ker so lahko prisluhnili pravljicam in glasbenim nastopom, se pogreli s čajem, ali pa se, no, vsaj nekateri med njimi, s kričeče nevzgojeno nagajivostjo podili med labirinti lučk ter se, kljub prepovedi, poigrali z ognjem in razpostavljenimi lampioni.
