Veroniko včasih zazebe in takrat Pridenmožic pobegne iz Kotlovnice, kot Prometej ukrade ogenj in ga spusti na pašo…
In potem se zgodi, da se osamljeni park spremeni v skrivnostno deželo migetajočih luči. Kot bi kateri izmed Veronikinih stražarjev staknil nahod in v park kihnil pošteno porcijo zmajskega smrklja.
Blesk ognja predrami v strgan plašč zavitega Jurija, da v trenutni bleščavi, ki mu zbuja spomine, na hitro pološči ost svoje rjaveče sulice. Zvoniti mu ni treba. Kolega Florjan je iz Bistrice, za vsak slučaj, že zajel golido vode in ob kotlu kuhanega vina strumno bdi, da ogenj ne uide v mesto.
Veronika si vsaj malo pogreje mrzle noge, nato pa se, ko vidi, da je Nikolaj končno prenehal razgrajati po njenem hribu, vrne nazaj v osamljeni hlad svojih skritih soban…
Vam, ki ste se spet na zapečku svoje lenobe greli in vse skupaj zamudili, pa čisto prav, šleka-pac, bodi.