S kratkim in sproščenim odprtjem, ki je sinoči potekalo na kamniškem Glavnem trgu, so člani Foto kluba Kamnik, odprli svojo že 11. razstavo Oko Kamnika.
Tema letošnje razstave vsebinsko ni bila opredeljena, izziv kamniškim fotografom, pa je predstavljala vsebinsko zaokrožena dokumentarna serija fotografij, ki s seboj prinaša zgodbo.
Na prvi pogled morda nekoliko manj všečen, zato pa toliko zahtevnejši izziv, ki se oddaljuje od običajnega »razgledničarstva«, je sprejelo 7 kamniških fotografov in fotografinj, ki se na Glavnem trgu predstavljajo vsak s svojo zgodbo. Le-te se tematsko medsebojno sicer razlikujejo, vse skupaj pa v celovito razstavo, na zanimiv način, povezuje nevidna, domala melanholična nostalgija, kakršna običajno izžareva s starih fotografij, kar gre pripisati, ne le izbranim motivom, ki so si jih za svoje zgodbe izbrali avtorji fotografij, ampak povečini tudi izbiri fotografske tehnike, ki se v inflaciji digitalne poplave podob, med kamniškimi fotografi, domala protestno, vrača tudi k svojim »primitivnim«, analognim koreninam.
Dušan Letnar se predstavlja s serijo osebno izpovednih mimobežno ujetih trenutkov, nekakšnih melanholično dokumentarnih osebnih osamelcev, kakšnih je bržčas moč v njegovi zbirki posnetkov najti še celo množico in utegnejo že kaj kmalu, še posebej zaradi tega, ker se Dušan Letnar že lep čas ukvarja s fotografijo, predstavljati pomembno dokumentarno fotografsko zapuščino Kamnika in njegove bližnje okolice.
Podobno vlogo utegne doživeti tudi serija fotografij dvojca RNMR, ki predstavlja žalostno usodo bogate, vendar propadajoče kamniške industrijske dediščine na območju nekdanje Smodnišnice, ki pa na kompostu svojega razkroja mestu in tukajšnjim ljudem, kot stara, zanemarjena in zapuščena njiva, vendarle ponuja nove priložnosti. Če se je bodo le znali lotiti pravočasno in na pravi način.
Svojevrsten poklon še živi, vendar vseeno počasi izumirajoči dediščini malih, starih obrtniških delavnic, je serija fotografij Katje Jeras, ki s pogledom v delavnico ter nekoliko tudi v neobhodno povezan dom, razkriva košček življenja in dela mizarke, obrtnice, kakršnih ne le na Kamniškem, ampak najbrž tudi širše, vsaj na samostojni obrtniški poti, ne najdemo prav veliko.
Lučka Vavpetič se je pripovedovanja svoje fotografske zgodbe o Plečnikovi zapuščini, katere usoda je, za razliko od industrijsko-obrtne dediščine, vsaj za enkrat nekoliko bolj rožnata, lotila na arhaičen način, s kamero luknjičarko, ter se s tem svojevrstno priklonila arhitektu in mojstrom, ki so svoje umetnine izdelovali, tako kot ona, še na roke, na star, skorajda pozabljen način.
Zanimiva, hkrati pa tudi najbolj živahna in živa, pa je serija fotografij Andreja Flerina, ki se je lotil dokumentiranja življenjskega prostora (veliko)planinskega pupka, pri čemer z izbiro motivov simpatično in celo duhovito zabriše mejo med pravimi in simboličnimi planinskimi pupki.
Blaž Janežič, ki se na tokratni razstavi edini predstavlja z barvnimi fotografijami, si je za svojo fotografsko zgodbo izbral Plečnikovo železniško postajo, kjer je z “neskončnimi” ponovitvami domala istega motiva, ki ga občasno zmoti le odhod ali prihod vlaka in naključnih potnikov, opozoril na brezizhodno ujetost neizbežnega minevanja časa, tako da si naključni ogledovalec razstave nehote začne požvižgavati melodijo kamniške zasedbe Arché: »Na postaji sedim in čakam na vlak… Danes vse diši po starih časih…«, če ne že kar legendarne pesmi Ota Pestnerja, ki že 30 let ždi na postaji in prepeva: »Že dneve in tedne in leta stojim na postaji…«
Razstavo Foto kluba Kamnik na Glavnem trgu si lahko ogledate do 9. septembra 2015.
