Otroci v naravi: Skakanje na glavo, noge, v iglico …

»Mami, ati, kaj moram spakirat?«
»Ja sej veš, šotor, kolo in planinsko opremo.«
»Juhuhu, spet grem na tabor Vesele Gorice! Uživat!«

Prišlo je vroče poletje. Prišel je čas, ko se radi kopamo, hodimo v hribe in se zabavamo. In pravi naslov za to je vedno tabor Vesele Gorice, kjer se vsi skupaj trudimo, da bi se otroci čim bolj zabavali in postali samostojni.

Letos nas je pot zanesla v severozahodni del naše prelepe Slovenije, natančneje v Kobarid, še natančneje v vas Svino, ki leži med Matajurjem in Kobariškim Stolom. Čudovito okolje, narava vse okoli nas. In tako smo se zbrali, stari in mladi, da skupaj spoznamo okoliške hribe, reke in ceste.

Pričeli smo s spoznavanjem kraja, zgodovine, zato smo se s kolesom odpeljali do Kobarida, kjer smo si ogledali muzej 1. svetovne vojne in bili zgroženi, kaj vse je sposoben narediti človek. Bili smo si edini, da vsi skupaj upamo, da se kaj podobnega ne bo več ponovilo.

Pot nazaj v tabor je bila malce bolj naporna, ampak mladi kolesarji so jo zlahka prebrcali.

Prvi hribovski dan nas je vodil na Kobariški Stol, ki smo ga že od začetka opazovali iz tabora. Starejši so se na pot odpravili z južne strani in ugotovili, da je vreme čisto prevroče in da bo potrebno izbrati pot, ki bo bolj senčna. Tokrat so imeli mlajši večjo srečo. Njihova pot se je namreč pričela na planini Bož´ca, kjer je vsaj malce pihalo in tako so čez dobro uro hoje dosegli vrh. Bili so navdušeni.

Drug dan nas je čakal Matajur, na srečo je bila pot senčna. Starejši so vrh dosegli z lahkoto in se nato iz vasi Avsa domov odpeljali kar s kolesi. Srednja skupina je ravno tako videla čudovit razgled z vrha, mlajši pa so pot končali malce pod Matajurjem, na Mrzlem vrhu, od koder so se potem spustili na Idrijsko planino, kjer nam je prijazni sirar pokazal, kako naredijo sir. Bilo je zelo zanimivo.

Sledil je dan počitka, ko smo imeli športne igre, kjer so se otroci lepo ogreli, da so potem odtekli še orientacijo v bližini tabora. Navdušeni so se vsi skupaj vrnili v tabor in si pripovedovali vtise, ki so jih imeli v svojih glavicah.

Po kosilu je sledilo kopanje v reki Nadiži, kar smo počeli čisto vsak popoldan, saj je bil teden izredno vroč. Skakanje na glavo, noge, v iglico … vsega je bilo dovolj in tako so otroci počasi pozabili na vročino, ki jim je nagajala vsak dan.

V četrtek smo si vsi skupaj ogledali prelep slap Kozjak in najbolj pogumni so se pod slapom tudi kopali. Ostali pa so se kopali malce nižje, kjer je bila voda za kakšno stopinjo toplejša in zato bolj prijetna. Na poti mimo Kobarida smo si ogledali tudi Kostnico, ki je bila postavljena v spomin več kot 7 tisočim vojakom, ki so umrli v 1. svetovni vojni. Naučili smo se, kako pokazati spoštovanje do vseh, ki so se borili za našo domovino.

Sledil je še zadnji izlet. Tokrat smo se zapeljali do vasi Krn, od tam pa peš do planine Pretovč in naprej do Mrzlega vrha, kjer so med vojno ravno tako potekali boji. Otroci so bili nad zgodbo navdušeni in začudeni ter zgroženi hkrati. Kasneje so si lahko ogledali še rov, ki stoji pod Mrzlim vrhom in je služil v vojaške namene med vojno. Mlajši otroci pa so si ogledali zanimivo Gamsovo učno pot.

Tokratni tabor je bil prepleten z večimi nitmi, ki pritičejo kraju, v katerem smo bivali. Pletla se je pohodniška nit, kolesarska nit, zgodovinska nit, nit reke Nadiže in nit medgeneracijskega druženja.

In vse skupaj smo spletni v veliko dogodivščino, ki si jo bodo otroci zapomnili za vse življenje.

Projekt so omogočili:

Tabor Vesele Gorice je potekal na tabornem prostoru v kraju Svino (Kobarid), od 30. 6. do 5. 8. 2017.

Vodniki PZS, Turno kolesarski vodniki, Gorski vodniki in ostali sodelujoči:
• Marko Petek,
• Vlasta Bizjak,
• Barbara Berlec,
• Matej Bizjak,
• Simon Berlec,
• Urška Petek,
• Katja Mlakar.

Za vzorno urejen finančni del je poskrbel Marjan Kobav. 

Kuhinja (Matjaž Šerkezi in Matjaž Ravnikar)

Ker je hrana pomemben del človekovega življenja in slovenski pregovor pravi, da gre ljubezen skozi želodec, mi je vodja tabora zaupal kuhinjo in s tem možnost kuharskega eksperimenta.

Biti kuhar na planinskem taboru je zanimiva izkušnja. Še posebej če skušas stran od stereotipov povprečnih “menznih” kuharjev makaronov na tisoč in en način, preslanih golažev, razkuhanega krompirja … Hrana je zgodba povezana z lokalnim načinom življenja, lokalno pridelavo, brez dodatnih barvil, E-jev, sladkorjev … Raznolika, popestrena s sadjem in zelenjavo in lično servirana. Je zgodba v pravljici in ni ga otroka, ki je ne bi sprejel in tako nastanejo očarljivi brokoli, leteča kura, sladke sanje, zlati cekinčki …

Dober pomočnik, ki se zna obrniti in ne zameri tudi če kdaj povzdigneš glas nad njim, ker želiš najboljše in na koncu rezultat – veseli otroci, beseda odlično je bilo, ostanka v posodi za eno porcijo kar pomeni, da je bilo dovolj in da bo jedel tudi kuhar in prazna posoda za ostanke oz. napolnjena z olupki.

Da se; odprta kuhinja pa ponuja vesolje možnosti. Je pa naporno in utrujajoče in zahteva fit ekipo, ki po zaključku ne pade s “flašo” v travo ampak si gre nabrati energijo v hribe.

Se vidimo naslednje leto, ko se bodo Vesele Gorice prebudile iz zimskega spanja in poskrbele za pravo zimsko veselje na snegu. (zimovanje je načrtovano v mesecu februarju 2018 na Mali planini – Domžalski dom).

Besedilo: Vlasta Bizjak; del o kuhinji Matjaž Šerkezi
Fotografije: Katja Mlakar, Simon Berlec, Matej Bizjak, Vlasta Bizjak in Matjaž Šerkezi