Paradiž za uvod v Maistrov abonma

Na četrtkov večer, ko so dežne kaplje postopoma odstopale mesto snežinkam, so bile oči Kamničanov uprte v svetlečo kroglo, ki se je vse do nedelje, 24. novembra, nahajala nad ploščadjo Doma kulture Kamnik.

Svojevrstna svetlobna instalacija, ki sta jo Leon Vidmar in Marko Čeh poimenovala Seizmološko modificiran objekt Anima, predstavlja preplet petih osnovnih elementov, ki tvorijo pogoje za življenje.

In dejansko ima gledalec občutek kot da je pred njim fluidna snov, saj se v njej prelivajo različni materiali, ki svetlobo vpijajo in oddajajo, da dobimo vtis kot da gre za živo nebesno telo – meteorit, asteroid ali kak satelit – ki bo nekega dne trčilo ob Zemljo ali pa obstalo ob njej kot opomnik na minljivost osončja in naše eksistence.

Ob odprtju inštalacije, ki je bila že prej predstavljena v okviru festivala Svetlobna gverila, je nastopil tudi Gašper Selko s trobento, po kratki zvočni uverturi pa smo odšli v dvorano Doma Kulture, kjer se je ob 19.30 začela prva letošnja predstava Maistrovega abonmaja, tj. Paradiž v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje.

Predstava, ki zaradi specifične teme upravičeno nosi oznako grenke komedije, je delo italijanskega režiserja Mattea Spiazzi-ja, ki se je specializiral tako za delo z gledališko masko kot tudi za prikaz življenja v domovih starostnikov po Evropi. Tako je v Kijevu obiskoval dom za starejše, kjer je skupaj s študenti zbiral zgodbe oskrbovancev za predstavo Penzion Belvedere, v Minsku pa zasnoval projekt Družinski album s prikazom medgeneracijskega “sožitja” treh generacij.

Pričujoča predstava pa spremlja varovance doma starejših v manjšem slovenskem kraju, kjer pridejo na plano tako nežni spomini na preteklost kot nenehna borba za obstanek v instituciji, ki le na videz omogoča varnost, mir in počitek, saj so oskrbovalke s tabletami, injekcijami ter dnevnimi obredi nenehno v pogonu in obenem na preži za “prestopniki”, ki tihotapijo cigarete, alkohol in druge dobrine.

Že v uvodu lahko gledalec opazi drobne razprtije med starostniki, ki se zaradi malenkosti lahko “na smrt skregajo” in postanejo bodisi sovražniki bodisi zavezniki. Ko že dosežejo konsenz za ogled filma Cvetje v jeseni, se vedno najde kak posebnež, ki bi raje gledal športno tekmo ali poslušal narodno glasbo, radijski sprejemnik oz. televizija pa je v dnevnem prostoru le ena.

Velja izpostaviti, da je predstava v celoti neverbalna, edini govor poteka preko že prej omenjenih medijev, medtem ko so varovanci ves čas nemi. Svoja čustva v celoti sporočajo preko svojih gibov in minimalistične koreografije, saj imajo na glave poveznjene velikanske maske, ki razen določenih karakternih potez in najrazličnejših gub ne izpričujejo nič določenega.

Prav zato je potrebno pohvaliti igro – ali bolje rečeno pantomimo – igralcev SLG Celje, ki so skozi serijo sofisticiranih kretenj, premikov in gibov uspeli prikazati karakter svojega lika. Žan Brelih Hatunić, David Čeh, Maša Grošelj, Lucija Harum, Aljoša Koltak, Rastko Krošl, Urban Kuntarič, Manca Ogorevc, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik in Branko Završan so ustvarili celo paleto najrazličnejših situacij, od najbolj komičnih do najbolj grotesknih, s katerimi so pritegnili našo pozornost od začetka pa vse do konca.

K vzdušju je brez dvoma pripomogla tudi minimalistična scenografija (Primož Mihevc), sestavljena iz preprostih rekvizitov dnevne sobe in hodnika z oknoma, skozi katera smo lahko spremljali vzporedno dogajanje v dveh prostorih. Poleg zvoka, ki je variiral od najnežnejše melodije klasične glasbe do živahne popularne glasbe in motečega piskanja (Mitja Švener) je treba izpostaviti zlasti svetlobo, ki je še najbolj prispevala k ustvarjanju intimnega vzdušja. Oblikovalec svetlobe Gregor Počivalšek je namreč z zatemnitvijo svetilk in razpršeno svetlobo ustvaril čarobno atmosfero, znotraj katere je ostarela mati prepoznala svojega sina, nek drugi varovanec pa je celo uzrl pred sabo nekdanjo soprogo, ki se je do njega potiho približala v podobi mladega dekleta.

Dramaturginja Tatjana Doma je po navodilih režiserja znotraj predstave zagotovila trenutke prediha, ko je burleska odstopila mesto pretresljivi drami, znotraj katere so se varovanci umirili in našli pot drug do drugega. Prav to pa je tudi pravi smisel in namen prostora, ki naj bi omogočal pripravo na zadnji počitek – soočenje in zrelo reševanje izzivov s svojci in sovrstniki, ki pogosto dajejo vtis kot da so neučakani otroci v vrtcu, ki se nenehno borijo za najljubšo igračo in za pozornost.

Ti prizori nedoraslih in infantilnih starostnikov, ki kupčujejo z najrazličnejšimi dobrinami in storitvami, so osnova t. i. commedie dell’arte, obenem pa nas spomnijo na žalostno resnico osamljenosti, izoliranosti, duševne stigme in bližajoče smrti, ki nam nenehno diha za ovratnik. Bodisi v obliki skrite žare, ki jo v nekem trenutku potegnemo iz kovčka bodisi v nenehnem preverjanju, če sotrpin, ki leži na sosednjem kavču, sploh še diha.

Ko na koncu predstave zaplešejo oskrbovalci in varovanci počasen ples in se ob zvokih zimzelene pesmi We’ll meet again zazibajo v večnost, ne vemo kdo izmed njih je živ in kdo mrtev, meja med življenjem in smrtjo pa ostane misteriozno zabrisana…

Grenka komedija Paradiž je bila na 32. Dnevih komedije proglašena za žlahtno komedijo po izboru strokovne žirije in občinstva, prejela pa je tudi veliko nagrado Večernjega lista za najboljšo predstavo v celoti na 48. Dnevih satire Fadila Hadžića.

Nedvomno je njeno sporočilo nadvse dragoceno – potrebno je živeti vsak trenutek kot da je zadnji in pri tem v enaki meri ostati odgovoren do sočloveka in do lastnih drobnih ritualov, ki oplemenitijo naše bivanje in mu navdihujejo smisel.

Miša Gams