Po Kregarjevem in Bistričici in Županjih Njivah, le streljaj od Kamnika, v krajih, ki so nekdaj zasloveli s premikajočim se kipom Marije, se že kake tri tedne potepa pes srednje rasti, v Zavetišču Horjul, ki je pooblaščeni koncesionar za zapuščene živali na območju občine Kamnik, pa se za klice občanov ne zmenijo temveč čakajo, da bodo psa ujeli in pridržali občani.
Prebivalka Bistričice, prijetne vasice pod Kamniškimi planinami, ki je sicer tudi sama lastnica psa in ljubiteljica živali, nam je zaupala neprijetno izkušnjo, ki jo je doživela, ko je zaradi potepuškega psa poklicala Zavetišče Horjul, ki ima na območju občine Kamnik koncesijo za opravljanje javne službe zavetišča za zapuščene živali na območju občine Kamnik.
Pasji potepuh
Omenjena občanka, ki nam je zaupala zgodbo, je horjulsko zavetišče obvestila, da se v bližini njenega doma že nekaj tednov potika črn pes srednje rasti. Kuža je sicer prijazen in načeloma nenevaren, le zoprno renči na pse, ki jih njihovi lastniki na povodcih vodijo na sprehode, hkrati pa s brezbrižnim tavanjem po cesti in skakanjem pred avtomobile, nemalokrat ogroža promet.
»Psa srečujem že vsaj štirinajst dni, mi je pa soseda rekla, da ga videva že vsaj tri tedne. Gre za črnega mešančka velikosti labradorca.
Zaradi tega sem najprej poklicala v Kamnik na veterino ter vprašala, kaj naj naredim. Veterinar s katerim sem govorila, mi je prijazno povedal, da je edino, kar lahko naredi, da psu, če ga uspem ujeti in pripeljati na veterino, odčita identifikacijski čip in ugotovi čigav je pes, da se le-tega vrne lastniku. Če pes morda sploh ni čipiran, pa žal ne more storiti ničesar. Mi je pa veterinar obenem svetoval, da se obrnem tudi na Zavetišče Horjul, od koder bi morali potepuškega psa priti iskat.«
Po Kregarjevam, Bistričici in Županjih Njivah se že več tednov sprehaja potepuški pes.
Nesramen odziv zavetišča
Ob klicu na telefonsko število Zavetišča Horjul, je bila omenjena ljubiteljica živali precej neprijetno presenečena, saj ni naletela na najprijaznejši odziv, oz. kot je dejala: »Po nasvetu veterinarja sem poklicala v Zavetišče Horjul ter naletela na precej nesramen odziv. Ženska, ki se je oglasila ob klicu mi je dejala, če pričakujem, da delajo čudeže, saj nisem prva, ki jih je klicala, da so drugi prej pošiljali tudi že slike psa. Zato sem ji rekla naj nekaj ukrenejo, ker pes renči, ko grem mimo njega s svojim psom, kar je precej zoprno, saj imam sama svojega psa privezanega, medtem ko je potepuški pes odvezan in nikoli ne vem kdaj bo skočil v mojega.
Povedala sem ji tudi, da ima podobne izkušnje tudi starejša soseda, ki omenjenega potepuškega psa srečuje že kake tri tedne, in mi je dejala, da se s svojim psom sploh ne upa na sprehod.
Ženska s katero sem se pogovarjala, ni se predstavila, mi je rekla, naj psa ujamem in ga nekam zaprem ali privežem, da ga bodo prišli iskat. Zaman sem ji poskusila dopovedati, da psa, ki se z mojim ne razume ne morem ujeti, niti ga spričo tega ne morem nikamor dati, vendar mi je dejala, da dokler je pes spuščen, oni ne morejo ničesar narediti.«
Da imajo v tistih koncih z omenjenim potepuškim psom res težave, nam je ob naključnem srečanju potrdila še ena občanka, ki je dejala, da se črn pes po njihovi vasi res klati že lep čas ter dodala, da pes ni videti lačen ali zanemarjen, zato dopušča možnost, da ima pes zgolj nevestne lastnike, ki ga spuščajo, da se potepa naokrog brez nadzora.
Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču.
Občina Kamnik je skladno z občinskim odlokom, kot edinemu ponudniku koncesijo za opravljanje javne službe zavetišča za zapuščene živali na območju občine Kamnik, Zavetišču Horjul podelila 10. junija 2013. Po določilih koncesijske pogodbe dejavnost javne službe zavetišča pa med drugim, določa tudi, da mora koncesionar zagotavljati tudi ulov, prevoz, namestitev in oskrbo zapuščenih živali v zavetišču.
Ker je izkušnjo kamniške občanke moč razumeti tudi v smislu, da v, od Kamnika nekaj deset kilometrov oddaljenem Zavetišču Horjul, ki je v zadnjih nekaj letih od Občine Kamnik, po podatkih aplikacije ERAR prejelo prek 90.000 evrov, svojih pogodbenih obveznosti ne izpolnjujejo dosledno, smo v omenjeno zavetišče poklicali tudi sami.
Kaj pravijo v zavetišču
Ob klicu na težko dosegljivo telefonsko številko, ki je bila v času našega klica celo dopoldne, bodisi nedosegljiva, bodisi zasedena, smo po več neuspešnih poizkusih le priklicali vodjo zavetišča Polono Samec.
V telefonskem pogovoru je potrdila, da so bili o primeru omenjenega potepuškega psa dejansko že seznanjeni že pred nekaj dnevi, na vprašanje, kako to, da psa, kljub več prejetim klicem še niso prišli iskat, pa je dejala: »Takšna je praksa po vseh zavetiščih v Republiki Sloveniji. Oba najditelja oz. klicatelja smo zelo lepo prosili, če lahko psa nekam stacionirajo, saj za pot potrebujemo kar nekaj časa. Nismo mislili v stanovanje, zgolj za neko ograjo, ali da ga nekam privežejo, da mi lahko pridemo, ker se prosto sprehajajoči psi ne pustijo prijeti, zaradi česar se velikokrat lahko samo obrnemo in odpeljemo nazaj. Če pes ni nekje stacioniran, potem ga mi lahko, ali pa tudi ne odlovimo.«
Ob prošnji, če lahko obrazloži kaj naj bi to, da psa lahko, ali pa tudi ne odlovijo, pa nam je vodja Zavetišča Horjul Polona Samec dejala: »Če pes beži pred mano, kako ga naj potem ujamem?«, kako pa naj psa ujamejo občani, pa ni znala pojasniti, dejala je le: »To sem prosila že včeraj. Nazadnje sem govorila z enim gospodom, ki je rekel, da bo poskusil psa s hrano zvabiti in zapreti v pesjak bivšega psa, nakar me bo poklical.« ter dodala: »Sodelovanje z občani mora biti, kajti če ga vsi brcajo in nihče ni pripravljen na ta način sodelovati, da bi psa nekam zaprli, potem bo pes bežal.«
Nismo čudežniki
»Mi, če želimo streljat psa, moramo najprej zaprositi za uporabo narkotikov na terenu, kar ni takšen problem, smo že kdaj. Večji problem je, da v takšnem okolju kakršno je omenjeno, ko ni ničesar ograjenega, vsak narkotik potrebuje vsaj 15 minut časa, da začne delovati, preden bo pes padel dol. Običajno takrat kadar so plašni, traja še dlje in v tem času je pes lahko že na celjski strani. Če pa ga mi ne dobimo in potem pade dol, se po možnosti podhladi, ker narkoza niža telesno temperaturo, zaradi česar je potrebno v tistem času psa nadzorovati, nismo naredili ničesar. Tudi v tem primeru, kot že večkrat, smo občane prosili, da psa spravijo vsaj za neko ograjo in bomo prišli takoj.«
Na vprašanje, ali so v Zavetišču Horjul, razen tega, da so občane zaprosili, da psa nekam zaprejo, ukrenili še kaj drugega, je Polona Samec, resnici na ljubo že precej nejevoljno, dejala: »Glejte pokličite na Gmajnice. Gmajnice se sploh pogovarjajo ne o tem. Mi nimamo čarobne palčke, nismo čudežniki.«
Prelaganje bremena na občane
Iz zgodbe bralke in pogovora z vodjo Zavetišča Horjul Polono Samec lahko razberemo, da horjulsko zavetišče, kljub določilom koncesionarske pogodbe, ki zavetišču določa tudi obveznost ulova zapuščene živali, breme lova zapuščenih oz. potepuških živali, prelagajo in nalagajo predvsem na pleča občanov, medtem ko sami, če gre prav razumeti, opravljajo zgolj storitve prevoza, oskrbe in nastanitve.
30.000 evrov letno za kamniške zapuščene živali
Na račun Zavetišča Horjul, ki je od Kamnika oddaljeno več kot 50 kilometrov, je bilo v zadnjem času med Kamničani že večkrat slišati pripombe. Največkrat ravno zaradi prevelike oddaljenosti zavetišča, saj morajo občani svoje živali, ki jim po nesreči pobegnejo, hoditi iskat zelo daleč, kar povzroča tudi precejšnje in nepotrebne stroške. Ne le občanom, ampak tudi Občini Kamnik, ki v predlogu rebalansa proračuna, ki ga bodo kamniški občinski svetniki obravnavali v tem tednu, kamniškim svetnikom predlaga, da se sredstva za oskrbo zapuščenih živali z 18.000 povečajo na 30.000 evrov letno, kar je ob pričujoči zgodbi najbrž vredno tudi razmisleka, da v Občini Kamnik za svoje zapuščene živali poskrbijo kar sami, nenazadnje tudi zaradi tega, ker je bilo nekaj pobud v tej smeri že kar nekaj.
