Pest besed: Na kamniški pesniški prestol se je zavihtela Neža Vavpetič

V petek zvečer, 16. decembra 2016, se je v Mladinskem centru Kotlovnica odvil nov krog kamniškega pesniškega mnogoboja Pest besed, ki je tokrat pripadel mladi kamniški pesnici Neži Vavpetič.

Na kotlovniškem odru, ki se že nekaj časa, vse bolj odločno in vztrajno, levi v kamniško ustvarjalno podzemlje, se je tudi tokrat pojavila šesterica mladih pesnic in pesnikov, ki so zbrali dovolj verzov in poguma, da se predstavijo tudi širši javnosti.

Večina izmed njih se s svojimi pesmimi tokrat sicer ni predstavila prvič, jih pa povečini že nekaj časa nismo uzrli na odru, kjer je bilo moč pozdraviti tudi dva nova, povsem sveža obraza, in sicer Moniko Baraga in Toma Vebra, ki je svoje rime pripeljal iz same štajerske prestolnice.

Vodenje tokratnega pesniškega slama Pest besed, ki se je odvijala na obletnico Bostonske čajanke, so njeni organizatorji poimenovali Čajanka, je bila znova zaupana Pavli Zabret, ki je v prejšnji sezoni na taistem odru nanizala tri zmage, medtem ko na njen nov pesniški nastop v sezono še čakamo.

Da je bil večer res prava čajanka, so organizatorji, s tehnično pomočjo kamniških tabornikov, ki so jim zaupali gorilnik, v preddverju kotlovnice zavreli velik pisker čaja, ker pa je ravno predbožični čas, pa so za dobro mero pristavili še krepčilni, jelenčke in škrate vabeči napitek, ki mu pravi okus in aromo naredijo šele klinčki in cimet.

Po gromovitem uvodu indijansko razpoložene voditeljice večera, je poetično vzdušje s svojim glasbenim nastopom pričarala kamniška »talentka« Manca Berlec, ki je z avtorskimi skladbami v angleščini v nadaljevanju večera popestrila tudi premore med pesniškim mnogobojem.

Šesterica poetov in poetinj se je na odru najprej pomerila v dveh izbornih krogih, v katerih se je imel vsak izmed njih občinstvu in strogi žiriji priložnost predstaviti z dvema pesmima, ki so jih žiranti, trije povabljeni in dva naključna, ocenili z ocenami od 1 do 10.

Na tokratni »Čajanki« so se s svojo poezijo predstavili: Urban Kavka, Nika Jeraj, Ela Praznik, Tom Veber, Monika Baraga in Neža Vavpetič.

 

V mestoma prav zabavnem in duhovitem mnogoboju, na katerem je bilo moč slišati tudi nekoliko zbadljive oz. že skorajda votivne pesmi, so ocenjevalci največ točk namenili paru pesnic, in sicer skorajda rapersko navihani Nini Jeraj ter nostalgično koketni Neži Vavpetič, ki sta se za lovoriko zmagovalke tokratne pesti besed spopadli v velikem finalu.

 

Uvrstitev v finale je Nino Jeraj kar nekoliko presenetila, zato je morala svoj finalni nastop skorajda improvizirati, medtem ko je Neža Vavpetič, ki ji je daljša odsotnost s kamniškega pesniškega odra nadvse dobro dela, možnost finalnega nastopa samozavestno vzela v ozir in se nanj dobro pripravila.

S svojo poezijo in tudi interpretacijo je, kot nekakšna novodobna kamniška Lillian Gish oz. Ita Rina, namreč uspela osvojiti ljudska srca občinstva, ki jo je ob koncu nagradilo z najbučnejšim aplavzom in ji podelilo začasno mesto na kamniškem pesniškem prestolu ter knjižico zmagovalcev, v katero bo zapisala eno izmed svojih pesmi, nagrado oz. knjižico, pa ji je zaupal sam dedek Mraz, ki so ga obiskovalci priklicali kot nekdaj, ko so obiskovali še vrtec, ali pa vsaj nižje razrede osnovne šole. Si je pa v družbi obeh finalistk vzel kar nekaj časa tudi za gretje starih kosti.

 

Kraljujoč na kamniškem pesniškem prestolu, bo Neža Vavpetič titulo zmagovalke Pesti besed ter tudi že omenjeno knjižico zmagovalcev, povsem zasluženo, iz letošnjega leta prenesla v prihodnje leto ter v luči zmagovalne pesniške slave uživala vse do 10. februarja 2017, ko bo na vrsti nov pesniški spopad, ki se ga že v naprej od srca veselimo.

Skratka, minuli petek se je, v družbi poezije iz domačih logov, v MC Kotlovnica odvil še en prijeten in radoživ pesniški večer, kakršnih se ne spodobi in ne sme zamujati, delček tega, kar so nam mladi pesniki in pesnice pripravili v petek, pa si lahko preberete v nadaljevanju.

 

Neža Vavpetič

Čajanka

Pridi, na čaj te povabim,
da vsaj ta večer s tabo pozabim
na vojno za dom, letos zgubljeno,
prepričaj me dragi, da ni ti vseeno.

Sapo ustavi v grlu mi žgočem,
o drugem kot tebi razmišljati nočem.
Željno polt oblij mi s toplino…
Boš jutri še tukaj, ko vse bo že mimo?

Z vlažnim poljubom izbriši skrbi
s konicami prstov zavri hladno kri,
privij me še bližje, naj te objamem,
razprem se kot cvet edino na samem,
žgoči poljubi naj kožo modre,
naredi kar BI, ne to, kar se SME.

In spila sva čaj, mirno, vljudno.
In ti si ponovno pustil me budno.

Tom Veber

 

Želim si, da bi lahko spet napisal srečno pesem
Lahkotno, ljubezensko, svobodno
Tako brez skrbi in temnih plati
Želim si, da bi lahko z ventilatorjem odpihnil vso meglo v moji glavi
Potopil bi se na dno morja
Tam bi pustil vse čudne predstave, nerazjasnjene poglede, spomine preklete
Rad bi bil se spet igral za ravbarje in žandarje
Si dovolil bit 100 procentno jaz
Čutil polno paleto čustev, ki mi jih daje tukaj in zdaj
Rad bi pojedel, vdihnil, slišal videl vse kar je bilo, je in bo
Rad bi bil jaz in ti
Drevo in majhna mravlja
Sapa življena in plima modrine
Žarek sreče in kaplja bistrine
Rad bi bil jaz
Brez cenzure
Brez olepševanja
Brez vprašanja

Ela Praznik

 

Leživa v travi, nekje na koncertu,
v kraju meni daleč od doma.

Poletje je.
Temno je a toplo.
Dovolj sva daleč,da ne slišiva več glasbe,
dovolj mirno je, da si šepetava.

Poznava se, nekoč drug drugemu sva znala brati misli,
danes razumeva le še besede.
Tvoj pogled, dotik in vonj..
meni so taki domači.
In te temno rjave monolidne oči,
ki ob nasmehu skorajda izginejo..
Skoraj bi jih pozabila.

Goriva o vsem, kar nama pade na pamet.
Govoriva o naju,
o prvih spominih, dotikih, poljubih..

Govoriš mi o njej,
Govoriš, da si zaljubljen..tako nesrečno zalubljen.
Spogledava se in strtih src objeta obleživa
v travi, nekje na koncertu,
v kraju meni daleč od doma.

Monika Baraga

 

Modri skodelici pred nama
S čajem se mi zdi …
Ti in jaz.
Dolgo se nisva videla …
Pa vendar vlada tišina.
Zazrem se
v tvoje žadasto zelene oči.
Kaj sem vendar mislila?
Da bova po vsem tem času,
po vseh tisti nevihtah
še vedno lahko prijatelja?
Kot vedno naivna
te nemo prosim
besede odpuščanja,
besede sprave.
A ti … še vedno molčiš.

 

Urban Kavka

 

Od črk k zlogom in vse do besed,
presnavljam zunanje okolje,
venomer redefiniram svoje vesolje,
ta postaja izpiljena beseda ‘čudovito’ ali ‘kristalni led’!

Od pogleda h gubam nasmeha,
spravljaš me v obup, spravljaš me v nadvse prijetno neznano,
zavedam se, da to ni vsakomur dano,
zavedam se, da si več kot le uteha.

Pred očmi mi več ne bledi, niti sivi,
sedaj misli lažje češem,
ne bežim in ne nameravam oditi.

Se tudi tebi kdaj zgodi,
da napisana pesem,
dobi svojo pripadajočo muzo in odgovor šele čez “nekaj” dni?