Pest(ovanje) besed: Prvi letošnji zmagovalec kamniškega pesniškega mnogoboja je postal Aljoša Rebrača

Med petimi mladimi pesniki in pesnicami, ki so nastopili v prvi letošnji izvedbi kamniškega pesniškega mnogoboja Pest besed, se je na vrh domačega Parnasa sinoči zavihtel Aljoša Rebrača.

Nov krog pesniškega dvoboja smo že vsi nestrpno pričakovali, kajti januar brez kotlovniške poezije je bil dolg in mrzel. Zato najbrž ni nič nenavadnega, da je sinoči kotlovniško nedrje komajda še premoglo kako prosto stojišče, pri čemer je nadvse razveseljivo, da se povprečna starost obiskovalcev, ob vse številnejših »starodobnikih« oz. nekoliko starejših kamniških ljubiteljih poezije, ki zlagoma le premagujejo zadrego pred vstopom v kotlovniško mladinsko gnezdece, počasi in vendar nezadržno zvišuje.

 

Sinočnji pesniški večer je bil v prvem delu posvečen spominu na smrt legendarnega slovenskega kantavtorja oz. poslednjega trubadurja Tomaža Pengova, spominu na katerega so se nastopajoči, v prvem, ogrevalnem, vendar ne tekmovalnem krogu, poklonili z interpretacijami besedil nekaterih Pengovovih pesmi. Pokojnemu pesniku in glasbeniku je bil v nadaljevanju posvečen tudi glasbeno-poetični intermezzo, ki sta ga v odmorih med poezijo izvedla glasbenik Jonas Tomšič in Matic Maček, ki se je po daljšem času na odru znova pojavil kot voditelj prireditve, enega izmed odmorov pa je z Vandimo Iztoka Mlakarja popestril tudi mladi kitarist in pevec Tine Zajc.

 

Na tokratni Pesti besed, ki je bila tudi tokrat nekoliko drugačna kot običajno, se je s svojo poezijo predstavila peterica mladih stihoklepov, in sicer pesnici Zala Kanc in Pavla Zabret ter pesniki Tom Veber, Aljoša Rebrača in novinec na kamniškem pesniškem odru Blaž Lipar.

Nekaj malega k zvišanju povprečne starosti je včeraj deloma pripomogla tudi sestava strokovne žirije, ki ji je bilo, poleg dveh naključno izbranih žirantov, zaupano ocenjevanje nastopajočih. Kot vabljeni žiranti so tokrat sodelovali direktorica kamniške knjižnice Breda Podbrežnik Vukmir, neumorni dolgoletni organizator kamniške kulture in predstavnik kamniške izpostave JSKD Tone Ftičar ter vodja Mladinskega centra Kotlovnica Rok Kosec.

S svojo poezijo sta največ točk v dveh predstavitvenih krogih uspela zbrati nesporna favoritinja in ljubljenka občinstva Pavla Zabret ter, domala skorajda presenetljivo, vendar povsem zasluženo, Aljoša Rebrača, eden izmed trojice idejnih očetov in soorganizator dogodka.

Kljub temu, da smo imeli, nekako v športnem žargonu domala že zapisan stavek, da je Pest besed pesniški mnogoboj na katerem se pomeri več pesnikov, na koncu pa zmaga Pavla Zabret, ki je v lanski sezoni zabeležila kar troje zmag, je tokrat vendarle morala priznati premoč svojega pesniškega kolega Aljoše Rebrače – Jošta, ki mu je občinstvo konec finalnega dela namenilo glasnejši in bučnejši aplavz, ki je, kot običajno odločil o končnem zmagovalcu pesniškega mnogoboja.

Aljoša Rebrača, ki si je mimogrede, pravzaprav pa ne enkrat samkrat, poetično nekoliko privoščil svojega prijatelja in voditelja večera Matica Mačka, je iz rok Neže Vavpetič, ki je zmagala v prejšnjem krogu, prejel znamenito knjižico zmagovalnih pesmi, kamor bo eno izmed svojih pesmi zapisal tudi sam, knjižico pa prihodnji mesec, ko bo na vrsti nov krog Pesti besed, predal naslednjemu zmagovalcu oz. zmagovalki, če mu seveda ne bo uspelo kar ubraniti sedeža na trenutnem kamniškem pesniškem prestolu.

Skratka, včeraj zvečer smo bili v MC Kotlovnica priča še eni odlično izpeljani in zanimivi predstavitvi poezije, ki jo je, kot vedno spremljala navdihujoča svežina vzdušja, ki ob Pesti besed vedno preplavi, ne le kotlovniško dvoranico, ampak tudi obiskovalce.

 

Del tega, kar so lahko slišali obiskovalci sinočnje Pesti besed, pa si lahko preberete tudi v nadaljevanju prispevka.

Zala Kanc

Ona je pa tista princeska,
Ki ne prihaja iz mesta,
Le meščnsko vzgojena
In zelo premetena.

Od septembra prebiva v Ljubljani,
Kjer obiskujejo jo dvorjani,
Kjer odide na kavo,
Za instagram slavo.

Ta naša Micka,
Sploh ni neumna,
Je le od tam kjer svet se ni tako,
Kh kh kh, dolgočasno naglušen.

Je iz tistih časov,
Ko svet se ni bil prisiljeno osladen,
Ko jo mama je objela,
Ji lep dan zazela
In dobila v dar suhe slive,
Zdaj pa dobi križarjenja na Maldive.

Ona 24/7 čuva svoj skedenj maket,
Želi temu svetu se upret,
A pravljica se vedno njenim rokam izmika,
Ona pa bleda, od sveta se odmika.

Žal pa ona je le uboga Micka,
Micka, ves Micka,
tudi meni manjka ficka.

Tom Veber

On

Hudiču zdaj zrem naravnost v oči.
Oči svetlikajoče se rubinaste barve.
Dolgo zrem v njega in on zre vame,
sva eno.
Njegova črnina se zliva v vsako poro moje kože.
Čutim njegovo prisotnost,
duši me, ne morem dihat.
Otopel tavam po svetu, ki mi je bil nekoč znan.
V telesu, ki ga več ne prepoznam.
V osebi, ki jo izgubljam in ji več ne zaupam.
Tonem,
hladni podvodni tokovi mi mršijo lase,
vodne kače se ovijajo okoli mojih okončin,
s prsti se dotikam snežno belih biserov na dnu morja.
Moje telo je nabreklo , oči rdeče in otožne.
Pod njimi se rišejo globoki podočnjaki,
katerih sivina priča o nespametnih odločitvah.
Dih pojenja, korak se krajša, pogled temni,
duša iz visi in mene več ni.

Aljoša Rebrača

Vsakdanja tragedija

Z zanosom si začel
Se postavil na ogled svetu
Čakajoč podpore
A gravitacija je radost vlekla na dno
Spomladanski zanos je začel prekrivati sneg
In nikjer nikogar
Grozno si sam!
Utelešenje zapostavljenosti!
Tako si se trudil!
Človeški rod pa ravnodušen…
»Ja pa pizda res me noben ne mara«?!
Zakaj si se sploh rodil v to krivično bednost,
Se vprašaš s samopomilovanjem
z neznansko hitrostjo se približuješ ateizmu
Obupavaš,
V to si namreč vložil vse
Svet pa mirne vesti teče mimo tebe
Smisel počasi bledi
Kaj naj zdaj
Kako naprej
Zakaj je tak svet
Garal si, pilil svojo mojstrovino
Dal si se cel v to zadevo
In zdaj čakaš pred ekranom
A nikjer nobenega všečka
Narcisoidnost je danes nepotešena
Blagor otrokom v Afriki
Oni so samo lačni.

Pavla Zabret

mislim, nevem
besed
gledam, povem
brez vsega
trgam, vstavljam
misli
žgem, obračam
podobe
vzamem, predam
prehitro
kričim, se vdam
potihem
upadam, zbledim
ni razloga
spregledam, zamrem
v praznino

Blaž Lipar

Hehet živali nesmrtnim prikaznim, stoječim,
no,
morda celo sedečim,
v krogu,
okoli dečka.
Plavolaso, plavooko bitje,
smrtnih misli.
Tesar bi rad bil.
Tesar misli, da bi lahko bil,
da bi življenje lahko prebil.
Verjame, da zna tesati.
Toda …
Nihče mu ni povedal, da sodi tja.
Nihče mu bil ni sodnik in
vsi
so mu sodili.
Očka bil je nem. Bil tesar – prvi žebelj je zabil. Močno pribil, vsem je krstam pridržal tesno zaprta vrata. Nihče ga nikdar ni izbil.

Živali so se hehetale, ko pošasti so divjale in … zares pošasti nenavadne so poti ubrale.
Storile ničesar.
Samo dihale.
Nemo sople v obnemele misli, sebi izdrle saje in v mladica misli jih vtrle, mu naphale ognja v sapo, sladko ga poljubile ter nato … Čakale.

Otrok je komaj dihal, dih 
mu
je
usihal.
Ni izustil več besede. Trgal si je zgolj poglede,
ampak,
od nepremičnosti te bede,
ostale so vendarle le – besede.

Kaj pravi deček?

 “Kaj pa moje srce?” reče s pošastnostjo živali, oprt ob moč, s kakršno sekajo čekani,
v katerih odsevajo obrazi oklani,
trupel,
ne mrtvih,
nemočnih, lažnivo mogočnih.
“Kaj pa moje ime?” 

Kaj pa moje srce?