Pol stoletja je minilo, odkar smo leta 1969 zaključili osemletko na Osnovni šoli Vransko. Takrat OŠ Šmartno še ni bilo in učenci iz Motnika ter Špitaliča smo po končanem 4. razredu šolanje nadaljevali na Vranskem. Družili smo se sošolci z Vranskega, Tabora, Motnika in Špitaliča. Če danes – po pol stoletja – pogledamo nazaj, so bila to res najlepša leta naše mladosti!
Bili smo vozači. Avtobus je iz Špitaliča in Motnika odpeljal že kmalu po šesti uri in na Vranskem smo bili že pred sedmo. Do osmih, ko se je pričel pouk, smo imeli čas za prepisovanje nalog, za skrivanje po razredih; tudi lesena tla v razredu smo včasih dekleta poribala, fantje pa so se že pred poukom dodobra prepotili na nogometnem igrišču. Včasih smo šli pomagat lupit krompir v šolsko kuhinjo. Na Vranskem je bil tudi sladoledar, ki je imel odličen turški med. V pekarni smo otroci, vajeni le domačega črnega kruha, velikokrat zapravili zadnje dinarje za sveže žemlje ali pa rožičevo potičko. Se je tudi zgodilo, da nas je nekaj šlo pred poukom kar z domačimi sošolci k verouku, saj je takratni župnik Vlado Rutar (v nedeljo je praznoval 65 let duhovništva) vedno delil bombone… Ja, tudi bomboni so bili takrat velika poslastica!
V šoli smo imeli zelo dobre učitelje, ki so nas veliko naučili in nam to znanje še danes prav pride. Če se spomnim samo Tilke Raner, učiteljice slovenščine… Od sošolcev pa je zagotovo najbolj znan župnik Izidor Pečovnik – Dori, imamo pa tudi javnega tožilca, pogrebnico, učiteljico, kmete, uspešne podjetnike, pa tudi falirane študente, ki so se v življenju bolj ali manj dobro znašli.
V tem obdobju smo se nekajkrat sicer dobili; letos, ob petdesetletnici valete, pa smo se organizatorji (Ida, Olga, Vid, Rajko in Marinka), odločili, da gremo na izlet v Prlekijo, na tisti konec, kjer ima naša slovenska »kura« podbradek!
Odzvalo se je 25 sošolk in sošolcev, ki smo zadnjo junijsko soboto neizmerno uživali! V avtobusu je bil živo kot v čebeljem panju, smeh in dobra volja sta nas spremljala skozi ves dan…
V Gorišnici smo se ustavili za kavo in prigrizek, potem smo obiskali Oljarno Središče ob Dravi. Po predstavitvenem filmu smo degustirali bučne proizvode in nakupili nekaj za domov. Na Kogu smo se z vodnikom sprehodili po njegovi zgodovini, si tam ogledali etnološko zbirko, obiskali cerkev sv. Bolfenka in župnika, ki je Dorijev sošolec s fakultete. Na vinogradniško-izletniški kmetiji Hlebec so nas prijazno sprejeli s postržjačo, dobro kapljico in odličnim kosilom.
Vrhunec našega veselega druženja pa je bil v kleti družine naše gostiteljice, sošolke Olge Macerl Hlebec, kjer smo nazdravili z njihovo penino Zarjo, degustirali izvrstna vina, za konec pa so nas pogostili še s pravimi prleškimi dobrotami. Zaseka v tünki in vino gresta dobro skupaj, prav tako kot smeh, dobra volja in harmonika, ki jo je vlekel sošolec Franci Blatnik!
Bilo je enkratno in neponovljivo! Na Vranskem smo si obljubili, da se kmalu spet srečamo. Žal nam je le, da se nekateri sošolci sploh niso odzvali.
Besedilo in fotografije: Marinka Mošnik
