Peticija (protipoplavna črnohumoreska)

 Jaz, Gaber Tinač, sem zdajle v garaži. To je en tak štab, ki deluje, tudi ko je soseska pod vodo. Večina garaž je bila do prejšnjega tedna na suhem. Ampak smo pili samo v eni od njih, preden smo se lotili dela ali smo bili od njega utrujeni. V drugih garažah so bili avti ali bagri ali traktorji.

Smo kokr eni mušketirški amiši. Vse delamo skupaj. Vse naše garaže je poplavilo, jebiga. Smo si eno od njih spucali in zdaj čakamo naslednji val dežja. Bistrica je Bistrica, pač naraste in poplavi. In mi potem najprej spucamo eno garažo, da imamo v njej štab. Potem pa čelade in motorke in vse to. Smo letos spet komplet pod vodo in zato vemo, da je treba najprej naredit štab – vsi za enega eden za vse – in potem skopat nekaj obvodov za našo Bistrico, da ima kje divjati. Nekaj deset metrov od katere koli garaže je jez, se ve. In ko Bistrica nekje gor podre kak most ali dva in ob tem še kak jez ali dva, vso bio in ne-bio maso kasiramo na naš jez in naše zapornice. Potem tuki rata jezero.

Jezero se razlije po naši soseski in Bistrica pride k nam po cesti, s ceste v hiše, iz hiš pa kaj vem kam.

Ampak mi Bistrico maramo. Ona nam nič noče, ona hoče samo dol. Deset metrov za garažo je industrijski kanal, ampak voda od tam je ostala tam. Devetdesetega je Bistrica prišla po cesti in z vrta tekla v kanal, haha. Letos ni bilo krize. Bistrica se je razlila od jeznega jezera po cesti in tekla skoz naše hiše in se potem blago razlivala dalje. Pijemo zdaj v garaži in čakamo naslednji val, da spet poženemo žage in bagre. Mi ne čakamo onih tipov iz ena-ena-žbrlj številk, pa če jih še tako spoštujemo. Preden oni požegnajo, kaj se sme in kaj ne, že imamo obvod. Bistrice ne briga za papirje in dovoljenja, ona upošteva samo gravitacijo. Če ji ne rata prec it dol, se odbije in gre gor in vse zalije. Tako gre to.

Smo glih v garaži in razmišljamo, kdaj nas doleti naslednji val, ko eden od nas otrese čik in reče nekaj čudnega. Reče, je plavala ena kosmata reč po kanalu. Mrbit pa po Bistrici, doda. Mi kadimo in pijemo dalje, vsi tiho. Je mrbit bila pižmovka, reče potem en. Spet vsi dolgo tiho. Ali pa nutrija, zamomlja drugi. Tretjemu ni nič jasno, kaj vi to o enih čistilnih gobicah. Butelj en, to so živali, rečem jaz. Kokr ene podgane, a veš. Pa kaj, pribije on. Meni narase pritisk čist do vodostaja Bistrice. A veš. Kožuščki mehki mehki za božat, ampak boge one, bi jih eni kar ukinili. In on spet, pa kaj.

Potem se meni odpelje. Jaz, Gaber Tinač, že vem, kaj je bistveno. Jebi poplave mimo nas in mulj v garaži in v postelji mojega sina. Ampak da nutrije odplavi z Ljubljanskega barja proti Savi in potem še dlje? Zdaj, ko smo vse vložili v njihovo obrambo in zaščito, jih božali, pisali peticije? Oni ta spodnji pojma nimajo, kako božati nutrije in jih ohranjati srečne in zadovoljne. Bo treba kake pregrade dat na Savo, rečem. Pa oni garažni spet, kakšne pregrade, a da nas nazaj zalije al kaj? Pa jaz rečem, pregrade za nutrije, da bogih ne odplakne dol. Kam dol, bluzijo oni. Mah ne vem, nekam, da jih ne sprešajo v mačje piksne ali pasje brikete ali na roštilju zase scmarijo. In potem spet oni, da nimam občutka za človeštvo in katastrofe, v katerih pač nasrkajo tako ljudje kot nutrije.

In potem pijemo dalje. Menda se je pravkar oblak utrgal tam nekje nad krvavci in grintavci in skutami, jebiga. Drugi val pričakujemo čez kake pol ure. Je še dovolj časa za rešit svet. Podgane in nutrije garažnemu trustu ne gredo gladko od možganov, zato poskusim z novo temo. Katero od preganjanih vrst bi potem vi božali, če ne kožuščkastih? Tamle za Bistrico je en aker japonskega dresnika, a se gremo tja valjat? Oni pijejo dalje in niti besede od njih. Jaz kar naprej. Rdeče polže, ja, one sirote, ki so od stvarjenja dalje brez hišic, mogoče bi kdo te uboge preganjane brezdomne pare božal in magari v posteljo vzel, da racam tekačicam prepreči pogrom nad njimi? Nič, vsi molčijo in pijejo in čakajo drugi val.

Mi rata res hudo, da v tem trenutku za ta svet lahko tako malo naredim. Poplave in nutrije in polži, le kaj bi še lahko rešil? Ono plesen je treba ohranit, ki se bo zdaj zdaj naselila v sosedovo klet, ja. Pa one žlahtne gorgonzolske je treba tud zaščitit, da jih ne bo kak vegetarijanec valjal po ustih in razžiral s kislinami svoje prebavni cevi, ja.

Drugi val je že skoraj v vseh garažah naše soseske, ko končno najdem svoje poslanstvo. Ma kakšne nutrije in japonski dresnik in rdeči polži in plesni. Naša civilizacija vendar ugonablja nekaj najbolj ljubkega, kar je od zmeraj obstajalo na tem svetu. Bogi picajzli, zinem in si nalijem še enga ta kratkega. Kdo??? Sramne uši, porkaduš, a vam narišem? In oni spet, da prihaja drugi val in to. In potem jaz, ali vejo, kdo je bila Šprinca Marogla. Oni nič. Povem za butalsko uš, ki je s svojim skokom v bradno kocinje kandidatov odločala o županu Butal.

Oni blebetajo o urbanistični korupciji in koruptivnem urbanizmu, zaradi katerega zaliva mesta in vasi. In jaz o Šprinci, saj da kozmetičnega salona ni zalilo. In oni, naj ne govorim traparij, mah kaj ti ima ta kozmetični salon pri tej poplavi. In jaz, da je treba salon potopiti. Oni, da sem nor. Jaz, da je treba preprečit tamkajšnji ušomor. Ja, rečem, brazil depilacija je ušocid. In oni meni, da sem enega ali dva preveč nagnil. Ne pa ne, rečem jaz in si še enega nalijem. Vi berete samo vplivnice. One so del svetovne zarote. Temeljni habitat sramne uši je itak najbolj ogrožen, zarjovem. Vplivnice pa nič, pribijem. In njihovi ljubčki so tiho ko riti. Niti ene kocince za vplivniško Šprinco Maroglo ni več. Da bi skočila v intuitivno izbrani grmiček in izbrala Miss Hawaiian Tropic Slovenije. Ali kaj vem, Mis Poplavljene Svinjarije Slovenije.

Dajmo zato nemudoma potopit oni kozmetični salon. Peticijaaa! Da se potem k nam povrnejo z nutrijami in rdečimi polži in japonskimi dresniki in raznimi plesnimi še sramne uši. Je treba skrbet za boge živalce pa vse drugo, ane. Živela biodiverziteta. Da se ve, kaj je res pomembno za mir na svetu. Da mojemu prijatelju Nenu Dalmatincu ne bo treba pisat Rekvijema za picajzle.

Marta Zabret

Resna opomba avtorice: Našo sosesko ob Kamniški Bistrici je udarilo v zadnjih tednih dvakrat. Najprej strahovit veter. Na naši hiši je olupil polovico slemenjakov in odrinil montažno steno na balkonu, da je skozi nastalo režo poplavilo pisarno, ki jo imam tam. To smo sanirali in z možem sva odšla na Silbo. Vsebina moje pisarne je razseljena po celem stanovanju in čaka, da jo prihodnji teden začnem triažirati. Potem poplava. Meter vode v kletnih prostorih. Itak gre skoraj vse na odpad. Naravna selekcija odvečne krame, pravi starejši sin. Mož je odšel domov, jaz sem ostala. Mulj in premočeni arhiv mojega pokojnega očeta odstranjujejo pretežno moški. Mulj bi zmogla odstranjevati tudi jaz, očetovih arhivov ne. Sem torej še kar na Silbi in si vsak dan ogledujem fotke z domačega terena. Da nisem tam, je bolje za vse.