Nedavno nazaj v Kamniku…
Peljem hčerkico k zobozdravnici Anastaziji Bizjak. Zelo prijazna, nič politično angažirana gospa tik pred penzijo, ki jo tako, kot nekatere druge zdravnike, ne zanimajo dodatki.
Parkiram. Napišem listek, da ni otrok bolan in da grem lahko v zdravstveni dom. Boh ne dej, da bi bila bolna, potem bi verjetno ostala pred vrati. Saj v ZD še vedno ne smeš bolan. Zaenkrat papir prenese vse, kmalu ne bo več tako.
Ko pridem k vhodu se ravno receptorka pogovarja z drugo uslužbenko, ki ima masko pod brado in še tretjo uslužbenko za akvarijskim pultom… Tam ji verjetno ni treba nosit maske, ker je v neki plastični škatli.
Pojasnim ji, da peljem otroka k zobozdravniku, pokažem kartonček, grem naprej, brez maske.
Sedaj se začnejo stvari malo komplicirat. Opozori me, naj si nadenem masko. Vprašam jo, če ne veljajo maske za vse… nakar se začudi. Zanika, da je kdo brez maske, ne spomni se 10 sekund za nazaj ko je govorila s kolegico, ki je stala v hodniku. Se zahvalim za opozorilo, rečem ji da sem zdrav in da grem vseeno naprej.
Žaljiv nisem bil in občutek sem imel, da se je ob moji zadnji besedi, ko sem jo mogoče neumestno pozval, da lahko pokliče varnostnika, spogledala z gospo v terariju in prhnila v smeh. Gospa je poklicala, zobozdravnico.
Od tu naprej pa se zadeva še malo bolj zakomplicira. Gospa zobozdravnica, ki sem jo nekaj tednov nazaj, ko sem bil skupaj z ženo in mojimi tremi otroki opazil, kako veselo vandra po ZD brez maske, stopi čisto zraven mene in mi, na 10 cm pred nos, pomoli masko. Tole si boste dal gor, me dokaj osorno ogovori. Vprašam, če brez tega ne bo šlo. Odgovor negativen. Brez oklevanja si nataknem masko.
Ko stopim s hčerko v ambulanto, pa se začne. Prime se za rob hlač malo povzdigne nogo in reče, tukaj jaz nosim hlače… Sem tiho. Otrok se usede na stol. Gospa zobozdravnica še vedno ne neha, če jaz nosim masko, pravi, jo boste tudi vi (bravo gospa zobozdravnica, res primeren argument). Jaz tiho. Ona pa naprej: “Enkrat mi boste še hvaležni za to!” jaz umirjen, gospa pa postaja malo bolj anksiozna, vsaj meni se zdi, saj je njen ton glasu vse prej, kot pomirjujoč.
Malo pomislim… otrok na stolu, ona pa se posveča meni. Otroška zobozdravnica bi moral delovati mirno in ne delovati agresivno od trenutka dalje, ko sem privolil v masko, nekaj sekund po prvem srečanju.
Neprofesionalno.
Takrat imam dovolj. Hčerki rečem naj vstane s stola, saj ne želim, da se tako razburjena zobozdravnica dotika zob hčere, ker ne verjamem, da lahko v takem stanju mirno obravnava otroka.
Zahvalim se in odideva. Itak pozabim zdravstveno izkaznico. Grem še enkrat noter, vzamem kartico, kartonček pa pustim tam. Ne bo naju več sem, rečem in odidem.
Da, na koncu sem ji hvaležen. Hvaležen, da sem prišel do spoznanja, da so očitno nekateri ljudje nad nami, ljudje, ki jih plačujemo mi in se obnašajo kot bogovi, arogantno in brez spoštovanja do sočloveka v komunikaciji. Nikoli v komunikaciji v zdravstven domu se nisem obnašal napadalno in agresivno, saj imam že kar nekaj izkušenj z agresivnimi gestami ljudi za masko in sem na to vedno pripravljen. Je težko, se pa da.
Profesionalizem otroške zobozdravnice zagotovljen. Hvala za usluge. Gremo privat.
Dvojna merila so tista, ki so me zmotila. Gospa zobozdravnica, zakaj vam ni potrebno ves čas nositi maske, meni pa? Pandemije je konec, ostala so priporočila. Zdravstveni dom pa že kar nekaj časa kot mesto duhov.
Pred ustavo smo vsi enaki.
Pri odhodu se zahvalim še receptorki za klic k zobozdravnici, ji povem naj si malo pogleda in prebere, če so maske res obvezne. Letos so se izmislili protiustavne, škodljive, neutemeljeno koristne maske. Drugo leto pa ne bomo smeli v ZD, če bomo imeli črne lase.
Segregacija, novi svet.
Ne hvala.
Rok Zore, Kamnik
