Nova kolesarska pot, ki prečka Mengeško polje, je zagotovo razveselila kolesarje in tudi sprehajalce. Kljub temu, da še ni uradno odprta, je v veliki meri opremljena s talnimi oznakami in kolesarji jo že uporabljamo. Čeprav vožnja po glavni cesti že dolgo, tudi zaradi višje kulture voznikov avtomobilov, ni posebej stresna ali nevarna – če izvzamemo prečkanje proge – je kolesarska pot zagotovo dobrodošel korak k ureditvi kolesarskega prometa. Vsi, ki hodimo na delo v Ljubljano pozimi z avtomobilom in poleti s kolesom, znamo ceniti ureditev, ki pomaga enim in drugim voznikom.
Pri prvi vožnji po kolesarski cesti me je izredno presenetil oster ovinek poti, kjer kolesarska pot prečka cesto v Suhadole. Mislil sem si, da bi za tako rešitev morali obstajati precej utemeljeni razlogi. Pisal sem na občino Kamnik, kjer sem dobil prijazen odgovor, da je kolesarska pot tako načrtovana »Izključno zaradi varnosti kolesarjev«. Drugi razlog je v tem, da imajo vozila prostor, da se pred kolesarsko ustavijo in se varno vključijo z ene ceste na drugo. Menda je na tej cesti v Suhadole tudi veliko tovornega prometa in koruza omejuje vidljivost. Občina si tudi prizadeva, da bi kolesarsko pot »nadgradili z izvennivojnskim križanjem na tem delu.«
Težko je začeti z analizo takega razmišljanja, saj je napačno v mnogih razsežnostih.
Splošne smernice, ki izhajajo iz cestno prometnih predpisov predpostavljajo, da mora voznik, ki preči pot drugega voznika, počakati. Pri zavoju ne sme ogrožati drugih udeležencev v prometu. V tem primeru je očitno prevladala miselnost, da je kolesar drugorazredni državljan, ki mora vedno z izjemno ostrim manevriranjem narediti prostor za udobno vožnjo voznika avtomobila. Tudi takrat, ko je cesta prazna in nihče nikogar ne ovira. »Varnost« je tako uporabljena v smislu zlorabe CPP v škodo kolesarjev. Praksa ne kaže, da bi za tako rešitev obstjala izrecna zakonska podlaga ali podlaga v kakšnem pravilniku, ampak se zdi, da je plod idej načrtovalcev in odločevalcev te kolesarske ceste.
Podobno je rešeno prečkanje glavne ceste pred krožnim prometom pri Mengšu. Visoki količki, ki naj bi ustavljali kolesarski promet, so nevarni in kot ukrep popolnoma nesorazmerni. Med tem, ko na cesti ni niti opozorilne table, ki bi kazala na prečkanje kolesarske ceste, kaj šele grbin ali drugih ovir, ki bi upočasnile hitrost motornih vozil, imajo kolesarji »tehnične ovire«, ki jih ovirajo na najbolj neprimeren način. Trenutna grbina, ki naj bi na cesti v Suhadole ustavljala voznike avtomobilov, je za te enako moteča kot siceršnja vožnja po tej slabo ohranjeni cesti. To pomeni, da je skoraj neopazna. Hitrost prečenja ceste s kolesom ni problem, če ni prometa. Problem so vozniki, ki ne spremljajo drugih udeležencev prometa izven svoje linije vožnje.
Želja po izvenivojskem križanju je žal precej nespametna. Glede na trenutno razmišljanje odločevalcev in projektantov bi to bilo zelo verjetno izvedeno tako, da bi se kolesar moral dvigniti nekaj metrov v višino in se potem spustiti, da bi visoko tovorno vozilo lahko kadarkoli brez zaviranja prečkalo kolesarsko cesto. Kako bi ta objekt izpadel v ravnini Mengeškega polja, zbuja precejšnje pomisleke.
Žal se zdi, da odločevalci in projektanti obeh občin sploh ne razumejo pomena kolesarskih poti. Te morajo biti ravne, hitre in pregledne. Oznake morajo biti dobro vidne za voznike vseh oblik vozil – pomembno je tudi, da so vsi opozorjeni na druge udeležence prometa. V primerih nesreč se upošteva CPP in okoliščine dogodka. Vsi smo odgovorni za svojo varnost in varnost drugih udeležencev v prometu. Ne potrebujemo nevarnih in neugodnih ovir, ki bi varnosti delale medvedjo uslugo.
Ta pokroviteljski odnos, ki kolesarjem omogoča »večjo varnost«, je žaljiv. Izhaja iz popolnega nepoznavanja kolesarjenja, ki ni samo športna dejavnosti, ampak trajnosten način prevoza. Hitrosti so s spodobnimi kolesi in telesno pripravljenostjo višje kot pred nekaj desetletji. Tudi na avtoceste se iz očitnih razlogov ne postavlja grbin ali količkov. Kolesar, ki se pelje na delo v Ljubljano, ni v ničemer manj vreden od voznika avtomobila. Namesto, da bi se usedel v avtomobil, uporabi kolo, čeprav neprestano tvega zaradi neustreznih poti, dela na cesti, neoznačenih obvozov in predvsem nepazljivosti drugih voznikov. Pri nezgodi med kolesarjem in avtomobilom bo kolesar vedno na slabšem. Tega se, ko sedemo na kolo, vedno zavedamo. Ne potrebujemo pokroviteljskega odnosa in tehničnih ovir, da bi znali poskrbeti za svojo varnost. Potrebujemo konsistentno urejene in udobne kolesarske poti, da bomo zadovoljni mi in tudi vozniki drugih vozil. Potrebujemo oznake in morebiti še osvetlitev ključnih »črnih točk«, da se odgovoren voznika kakršnega koli vozila lahko varno sreča in nadaljuje pot.
Zaradi evropskega denarja se je moralo upoštevati sodobne standarde kakovosti gradnje, kar se kaže v dobrem planiranju kolesarske ceste. Naknadno pa so odločevalci v svojem popolnem nerazumevanju kolesarjenja uveljavljali svoje ad-hoc rešitve, ki izničujejo udobje vožnje in smiselnost take poti. Nova kolesarska pot je žal še en primer slabe implementacije dobre ideje. Zdi se, da je bil to projekt pridobivanja političnih točk ob priložnosti koriščenja EU sredstev. Na srečo je mogoče projekt z nekaterimi kolesarjem prijaznimi rešitvami, ki ne ovirajo drugih udeležencev v prometu, še rešiti.
Aljaž Peček,
Kamnik
