V gozdu komajda še stoji zlomljena bukev. Potem ko je v svojem dolgem življenju veselo rasla med svojimi na idiličnem pobočju, ji je cesta iztrgala bližnje in boriti se je morala s številnimi nevšečnostmi, ki so ji bolj izpostavljena drevesa na robu, kot so viharji in žled. Na pomoč ji je izdatno priskočil CO2, ki ga ob vse bolj gostem prometu sedaj res ne manjka. A poškodbe po žledu so bile prehude. Na drevo so se naselile gobe, v deblo trohnoba, ki je zaustavila pretakanje življenjskih sokov. Ob koncu jeseni je bukev skorajda popustila, a še ni padla. Zlomljena se je naslonila na svoje sestre, odvrgla najbolj motečo vejo …
Ta nevarno odlomljena bukev stoji na polovici državne ceste Podlom – Kranjski rak (imenovana tudi Lučka cesta), po kateri se v zadnjem času valijo trume avtomobilistov, ki se hočejo »čim višje« pripeljati na pobočja Male in Gojške planine. Stoji nad cesto, ki je občina Kamnik pred dvemi desetletji ni hotela več vzdrževati (ta ista občina, ki jo je v to spretno usmeril sposoben gostinec, preko svojih svetnikov in skupin, sedaj načrtuje gradnje, parkirišča, asfaltiranja cest, na zemljiščih, ki sploh niso v njeni občini?), sedaj pa neumorno vabi turiste h gostincem na VP prav po tej cesti.
Ta bukev (še stoji) stoji nad cesto, pri kateri samo v prvem km manjka več kot 500 m varnostne ograje, ki bi preprečevala zdrs avtomobilov in tovornjakov s ceste.
Stoji nad cesto, po kateri ob odvozu odpadnega blata iz greznic na VP vsebino cistern spotoma praznijo kar po cesti …
Cesto »naj bi« nadzorovali številni pregledniki, nadzorniki in koncesionarji. Poleg tega »naj bi« o stanju na njej in ob njej poročali tudi policisti, gozdarji, predstavniki krajevne skupnosti in občine. Če se boste obrnili na direkcijo za ceste, boste odgovor na svoja vprašanja le stežka dobili. Če pa že, vam bodo navrgli, da se po omenjeni cesti vozi en lažji tovornjak dnevno in povprečno 50 avtomobilov in da je ta »turistična cesta« povsem v redu za tak promet …. Pa vendar, v Sloveniji imamo že dolgo postavljen »Bogatajev« sistem zaščite in reševanja, ki pa na zaščiti nikoli ni zadihal. Mar ne bi bilo bolje, če bi »našo bukev« odstranili že s strani koncesionarja najeti delavci, ki so ob koncu jeseni neusmiljeno klestili brežine cest, če bi gozdar odigral svojo vlogo, kot pa, da se gradijo prizidki za drugi del URSZR? Mar ne bi bilo bolje, da se zaščitne ograje postavijo pred nesrečo – ne pa, da se potem postavljajo spominske ograje? Mar ne bi bilo bolje, da odgovoren geolog v Plazu opravi svoje delo in pove, kolikšna nevarnost preti ljudem, ki živijo spodaj?
»Bodimo odgovorni« je sedaj kar priljubljeno geslo, to pa naj velja tudi za podprt turizem, ki naj ne prehiteva brez ustreznih temeljev!
Peter Nagode, Kališe