Vedno sem bil ponosen in vesel, da živim v mestu, kjer je človek lahko v nekaj minutah v neokrnjeni naravi, v objemu gozda, kjer se lahko sprehodi ali nateče, nadiha in nasploh uživa v vsem, kar lahko gozd da ljudem. Govorim o sprehajalni gozdni poti od Mekinj v smeri Godiča, ki poteka ob Kamniški Bistrici. Pot uporablja zelo veliko ljudi, tekom zadnje epidemije pa se je število še povečalo, saj je pot lepo senčna, v poletnih mesecih daje svežino in omogoča nekakšen pobeg pred poletno vročino.
Tudi pozimi je tam veliko ljudi, saj je občutek zime v naravi popolnoma drugačen od mestnega. Zame osebno in za mnoge druge je to priljubljen kraj, kjer lahko na hitro skočimo v naravo, se sprehodimo ali natečemo, uživamo v mehkih gozdnih tleh, svetlozeleni barvi listja spomladi in šelestenju listov jeseni. Naravni odklop, ki je na voljo 5-10 minut peš iz urbanega okolja in betona.
Vse to naj bi se sedaj spremenilo, saj se je nekdo odločil, da bo tam po novem kolesarska steza. To dobesedno pomeni uničenje gozdne poti in seveda posek kar velike količine dreves. Vsi, ki so se kadarkoli sprehodili po tej poti, so lahko takoj dojeli absurdnost tega početja – neokrnjena narava, gozd in sedaj neka umetna pot, ki se kot nož zarije čez gozd in uničuje vse pred sabo. V bistvu je nepredstavljivo, da bi nekdo uničil tako lepo gozdno pot in jo nadomestil s trdim peskom.
Razumem, da je občina delala te poti iz centra Kamnika proti Supernovi, saj je tam urbano področje in ni gozda, ne nekih sprehajalnih poti. Tu pa urbano področje ne obstaja, ne obstaja cesta in ni hiš, vsaj ne v neposredni bližini. Tu je narava, gozd in že obstoječa gozdna pot. In če se to zgodi, je vsem jasno, da pristne narave ne bo več, tudi sence ne bo. Ko enkrat posekaš gozd, traja več deset let, da se obnovi in poti nazaj več ni.
Včeraj sem bil tam kar nekaj časa, srečal veliko ljudi in vsi se zgražajo nad početjem. Stojijo in gledajo v uničevanje narave. Nihče, s katerim sem govoril, se ne strinja in komentarji so zelo pestri, od norosti, nezavedanja, kaj se počne, veliko jih ugiba, zakaj to sploh rabimo in komu to koristi, nekateri se sprašujejo, komu se je zmešalo in podobno.
Veliko se jih sprašuje, ali je kdo sploh koga vprašal, ali so za in si hkrati sami odgovarjajo, da ne, ker se odgovor ve v naprej. V bistvu je to projekt zaradi projekta, ne za občane: ko narave ne bo več, veliko ljudi, vključno z menoj, ne bo imelo več interesa hoditi tam in prepričan sem, da bo peščena pot sama sebi namen.
Zadnje čase veliko poslušamo o tem, da moramo ohranjati naravo, živeti z njo, da je to naša dobrina, ki jo bomo zapustili naprej. Med epidemijo so nam govorili, da pojdimo v naravo, da ne bomo med štirimi stenami. Zakaj potem rabimo še eno peščeno pot, če jih imamo že dovolj drugje? Moramo res vse uničiti za neke čudne interese? Ali ni v interesu občine, da občanom pusti tudi naravne, gozdne poti?
Jasno mi je, da kolesarji tudi rabijo svoje poti. Ampak… Že sedaj se tam vozi veliko kolesarjev, jih nekaj tudi sam poznam. Pa klub Calcit, ki jim prav pride gozdna pot. Poleg tega bo to slepo črevo, saj na koncu ne vidim možnosti, kje bi se to smiselno zaključilo – in kaj, kolesarji bodo šli do gor in se obrnili nazaj? Nima smisla in ni logike. Poleg tega, peščena pot ni za kolesarje, ki jih vidimo vsak dan, ker s pol tabularčki po pesku ne moreš voziti. In na koncu bo to res samo sebi namen, pet kolesarje in prazna pot.
Zakaj že?
Tomaž Besek, Kamnik
Fotografije: Erik Rak
