Bil je dan pred pred prvim majem, ko sem se s prijateljicama pogovarjala o praznovanju.
»Midva greva kresovat s prijatelji!«
»Jaz še ne vem. Zagotovo pa ne v Bistr’co!«
Nama razloži. Ker tako, kot je bilo, več ne bo.
Ni duha, proslava je brez duše.
Zakaj? Ker – skupaj ugotovimo – delo samo po sebi pač ni več vrednota.
In delavec, vedno zamenljiv, je postal le potrošno blago.
Vem, da smo odkrivale že žal ničkolikokrat pogreto vodo, a vendar: dejstva to ne spremeni.
»Pa ti?« mi v ušesih zazveni vprašanje:« Greš vseeno?«
»Grem. Ker moram,« povem občuteno.
»Upanje umre zadnje!« me obe razumevajoče pogledata.
Sreda, 1. maj. Praznik dela.
Ura se je bližala dvanajsti, ko sva prihajala na prizorišče.
Presenetila me je množica ljudi.
Veselo se oziram naokrog, najdem prijateljico, ob njej še nekaj znanih obrazov. Kako lepo!
Ob trobljenje in vihranju zastav se nam približa avtobus, poln težko pričakovanih godbenikov.
Ob splošnem navdušenju in klikanju fotografskih kamer izstopijo člani Mestne godbe Kamnik, ter strumno odkorakajo na slavnostni oder.
Zaigrajo himno.
Nekaj manjka, ko zapustijo prostor.
Kje je Internacionala?!
Himna delavcev je bila izločena iz programa. Godbeniki, nanjo pripravljeni, so dobili drugačno povelje.
Morda se je organizatorju dogodka zazdela preveč… izrabljena, staromodna?… preveč… Delavska?
Kdo je ukradel delavcem himno, na njihov, naš dan?!
… Po začetnem nagovoru župana, organizatorjev…se je prikazal še posebej vabljeni govornik. Aleš Hojs.
Množica tam sedečih se je obrnila vstran, govorec je kljub žvižgom neodobravanja povedal že pripravljeno.
…
Nikar ne jemljite ljudem pravic, ki so bile ne tako dolgo nazaj stežka pridobljene!
… So se morda glasile besede kakšnega drugega govornika, na drugem mestu, morda v drugem času. Govornika iz vrst skupin, ki se borijo za pravice delavca.
Ki vedo, kako je v resnici.
A tu v nagovoru prisotnim v nežni saten zavito povzdiguje grobi, neusmiljeni kapitalizem, gospodarstvo, ki s trošenjem delavca, posameznika, v resnici nanj niti ne gleda, še toliko manj na okolje, ki ga s pretiranim izkoriščanjem za zanamce več ne bo.
Da je človek – posameznik – kriv sam, so povedali govorniki, za svoj položaj v družbi.
Tisti, ki delamo z ljudmi, vemo, da je večkrat drugače.
In, mimogrede, z blatenjem si človek, žal, ne pridobi simpatij.
(Kdor želi, si govor najde na občinski strani.)
…
Menda je nekdo tolažil tam prisotnega, globoko prizadetega, ker »slavnostni govornik« ni bil sprejet tako, kot so nekateri pričakovali. Z besedami, da je bil govornik tam za vse.
Tako. Za vse.
Predvsem za množico tistih, ki so si s trdimi žulji desetletja pridelovali in prigarali spoštovanje.
Za nekaj desetin tam prisotnih belih, sivolasih glav, ki so vedele, kako in s čim so si prislužile (delavske) pravice, za nekaj mlajšega drobiža, ki še ve, čemu služi praznik.
Ohranjanju spomina.
Vedenju, da pridobljene pravice niso bile zaman.
Pravicam, ki se jim marsikateri mlajši odreka, da ohrani delovno mesto.
In prav s tem, ko se jim odreka, nevede izničuje težko, s krvjo pridobljeno.
… Zapustim prostor, da bolečino ob spoznanem prenesem drugam, v drugačno energijo.
Otroci in voda, sproščena igra v pesku, ob kristalno čistem vodovju, ki je pred kratkim odneslo mnogo, a brez njega vendar ne moremo.
Misli so druge, veselo razigrane se vračamo do »Jurja«.
Ob skorajšnjem povratku pa le zaslišim tako pogrešano. Sprašujem se, če je pravo, in je! Iz zvočnikov se je zaslišala himna.
Prava. Delavska.
Niso nam.je ukradli.
Ne morejo.
Ker tudi, če bi hoteli, v srcih igra naprej.
In naprej.
V obrazložitev zadnje zapisanega še tole. Nekdo, ki mu je mar za delavca in njegovo pravico, za to, da se delavca ceni kot človeka, je potem, ko je bilo uradni program že končan, prosil, naj se himno, dnevu na čast in delavcu v čast, vendarle zavrti.
In nekdo, ki je to lahko storil, je to ponosno in z veseljem naredil.
Hvala obema.
Kartini Djalil (pismo tam in tedaj prisotne bralke)
