Pivo svobode – skrivnostna in še neodkrita zgodba s Sel pri Kamniku

Sela so zanimiva vas. Raztresena naselbina na široki polici nad Tuhinjsko dolino je imela nekoč več večjih domačij. Še danes so v veljavi imena kot so Spruk, Šuštar, Kavsar, Štajerc, Kajžar, Skalovšek … za katerimi se skrivajo nadvse zanimive zgodbe.

Večkrat grem k sosedu, nekoliko starejšemu možakarju, ki mi vedno pove kakšno zanimivo zgodbo, kako so ljudje tod živeli in kako so imeli to in to reč med sabo.

Neko spomladansko nedeljo sva za mizo v lipovi senci pila pivo in pripovedoval mi je zgodbo o svojem pradedu, pivovarju. Sredi pripovedovanja je vstal, odšel v hišo in mi prinesel star zvezek s trdimi platnicami.

»Na, preberi si celotno zgodbo. To so spomini mojega pradeda Svobodana.« mi je dejal. »Vendar me nikdar in nikjer ne omenjaj.«

Njegova zahteva mi ni bila povsem razumljiva.

»Preberi in boš razumel,« mi je dejal.

Še isti večer sem začel prebirati Svobodanove spomine, ki jih je zapisal leta 1922. Pritegnil me je že sam začetek, ki se pravzaprav začne s Zdravljico. Prešeren jo je napisal po navdihu načel Liberté, égalité, fraternité (svoboda, enakost, bratstvo). Po marčni revoluciji leta 1848 jo je končno lahko objavil in Svobodanov oče, Albert, jo je neznansko oboževal. Bil je čas upanja, čas sprememb, pomlad narodov. In ker se je Svobodan rodil 8. februarja 1849, ravno na dan Prešernove smrti je dobil ime, ki je nekoliko neznačilno za kmečko okolje.

Ker je bil četrti otrok, ga oče ni dal v šolanje in je ostal na kmetiji. Vendar mu dela na kmetiji ni bilo mar. Raje je pomagal materi pri kuhanju raznih marmelad in pripravi ozimnice. Že v otroštvu je razvil izjemen čut za pripravo najboljših marmelad, ki so jih oboževali tako župnik, kot vsi farani.

Zato tudi ni čudno, da je kmalu odšel od doma in se z rosnimi šestnajstimi leti zaposlil v Svetlinovi pivovarni v Kamniku. Tam je kmalu napredoval v pomočnika sladarja, pa čeprav je bila ta stroka takrat v domeni čeških pivovarjev. Leta 1873 je Svetlinovo pivovarno kupila veliko večja Staretova pivovarna iz Mengša. Lastnica pivovarne, Marija Stare, je prepoznala velike potenciale v mladem Svobodanu in ga je zaposlila v Mengšu. Njegov izostren čut za kvaliteto je botroval temu, da je že leta 1874 Svobodan postal glavni šef pri nabavi prvovrstnega hmelja iz Savinjske doline.

Leta 1876 je v Žalcu spoznal Ano, hčerko glavnega hmeljarja Staretove pivovarne. Še isto leto sta se poročila, Ana pa je za doto dobila hmeljiišče in pa pivovarsko orodje. Svobodan je podal odpoved Mariji Stare in se preselil v okolico Žalca, kjer je začel s hmeljarjenjem in s preizkušanjem novih tehnik varjenja piva. Proti koncu leta 1877 je odkril recepturo, katerega osnovna sestavina je bila avtohtona sorta hmelja celeia. Po končani fazi zorenja, je bilo pivo po odzivih tamkajšnjih okoličanov, izjemno, češ da daje neverjeten občutek svobode.

Zaverovan v svoj pivovarski produkt se je konec leta 1878 odpravil v Maribor. Svobodan je bil prepričan, da je v vinarski prestolnici pivo tržna niša in da bo s svojim produktom uspel. Vendar je že v prvih tednih doživel hladen tuš. Mariborskim gostilničarjem ni bilo do žalskega piva in če že morajo ponujati pivo, je to pivo domače Čeligijeve pivovarne.

Iz samega razočaranja nad neuspehom je zabredel v kvartopirstvo. Med kolovratenjem po Mariborskih gostilnah je spoznal mladega Nikolo Teslo, ki se je v tem času ravno tako predajal kvartopirstvu. Nekega dne se je zadolžil pri Tesli in ker je še isti večer vse zaigral, mu ni mogel vrniti dolga. Tesla mu je dolg odpustil, kljub temu pa se mu je Svobodan oddolžil s tremi ducati piva po polič, ki ga je promoviral po mariborskih gostilnah.

Marca 1879 se je razočaran vrnil v Žalec in se začel ukvarjati samo še s hmeljarstvom. Varjenje piva je opustil. Leta 1880 mu je Ana povila hčerko Janco, ki pa je zaradi oslovskega kašlja umrla po šestih mesecih.

Jeseni leta 1881 je Svobodana presenetilo Teslovo pismo iz Budimpešte. Tesla mu je pisal, da nikakor ne more pozabiti njegovega piva ob pitju katerega je zaznal izredno povečanje občutljivosti svojih čutil in neverjeten občutek svobode. Zdaj pa, da se nahaja v izredni ustvarjalni krizi in prosi Svobodana, če mu lahko pošlje nekaj ducatov steklenic po polič svojega izjemnega piva v Budimpešto.

V želji, da bi pomagal prijatelju je Svobodan ponovno aktiviral svoje pivovarsko orodje in v nekaj mesecih zvaril pivo po svoji unikatni recepturi. V začetku leta 1882 je Tesla prejel pošiljko. Le nekaj dni po prejemu pošiljke, je Tesla pisal Svobodanu, da je pivo fantastično in da se mu je je že po zaužitju prvega ducata kot blisk utrnila zamisel in dolgo iskana resnica vrtilnega magnetnega polja, na podlagi katerega je Tesla kasneje zasnoval svoje motorje in generatorje.

Od tedaj naprej sta imela Tesla in Svobodan redne stike. Svobodan mu je vsakomesečno dostavljal pošiljko piva. Čeprav je bila cena piva, flaširanja, embalaže in dostave dokaj visoka, Tesle to ni motilo. Njuno sodelovanje se je nadaljevalo tudi po letu 1882, ko je Tesla odšel v Pariz, pa čeprav je bila dostava piva tja veliko dražja kot znotraj Avstroogrske.

V Parizu je Edison Teslo seznanil še z enim velikim izumiteljem: Gustavom Eiffelom. Tesla je pisal Svobodanu, da ga je Eiffel povabil v svoj inženirski biro, kjer mu je potarnal o velikanskih problemih, ki jih ima s konstrukcijo Kipa svobode, ki naj bi stal v New Yorku. Priznal mu je, da že skorajda eno leto išče konstrukcijsko rešitev, vendar nobena varianta ni kos ekstremnim obremenitvam vetra. Tesla mu je ob tej priliki podaril ducat steklenic Svobodanovega piva po polič. Svobodanu je napisal, da je že naslednji dan od Eiffela dobil telegram, v katerem se mu neizmerno zahvaljuje za pivo, saj je končno našel rešitev za konstrukcijo Kipa svobode.

Svobodan je tako dobil še eno stranko in tako se je pričelo njegovo najbolj plodno obdobje, ki pa žal ni trajalo dolgo. Leta 1884 je Tesla odšel v ZDA. Z Svobodanom sta si še vedno dopisovala, vendar so bili stroški dostave piva v ZDA tako veliki, da si Tesla tega ni mogel več privoščiti.

Svobodan je še vedno redno pošiljal pivo Eiffelu, ki je leta 1886 skonstruiral velikanski stolp, ki so ga kasneje poimenovali po njem. Isto leto je Svobodan dobil sina in naslednje leto še enega. Ko pa je Eiffel leta 1888 zapadel v Panamski škandal, se je prenehalo tudi sodelovanje z Svobodanom. Svobodan je izgubil svojo edino stranko, zato je prenehal z varjenjem piva ter se zaradi preživetja družine ponovno lotil hmeljarjenja.

Obrnil se je na Marijo Stare in obnovila sta sodelovanje. Svobodan je redno dostavljal hmelj mengeški pivovarni. Vseskozi pa je upal, da se bo lahko vrnil k varjenju piva, k svoji največji ljubezni. Upal je, da bo lahko preko Tesle dostavljal svoje pivo v ZDA, vendar Teslova pisma so bila vse redkejša.

Ko je leta 1893 umrla Marija Stare se je prekinilo tudi sodelovanje z mengeško pivovarno. Njen sin Julij je postal lastnik pivovarne v Mengšu, ki pa sodelovanja z Svobodanom ni več obnovil. Prišel je čas industrializacije in Svobodanovo prvovrstno vendar majhno hmeljišče ni bilo več kos novim in vse večjim potrebam trga. Po nekaj letih vse večje revščine je Svobodan leta 1896 prodal kmetijo v Savinjski dolini in se z ženo Ano in dvema sinovoma preselil k bratu Francetu na rodno domačijo na Selih.

Glavni dohodek Francetove kmetije je bil gozd, kar pa Svobodanu ni dišalo. Zato je pričel z nasadi jagodičja  (jagode, maline, robide, ribez, kosmulje …), ki jih je bilo z leti vse več. Ponovno se je lotil kuhanja marmelad iz jagodičja, ki jih je vsako leto izboljševal. Marmelade je nadvse uspešno prodajal zdravilišču Kurhaus v Kamniku, kamor so takrat hodili petični gostje iz Ljubljane, Trsta, Dunaja in Prage.

Ko je njegov prvorojeni sin dopolnil 18 let, se je pričel ukvarjati s prodajo očetovih marmelad. Ponujal jih je najboljšim ljubljanskim gostilnam in hotelom. Ko je leta 1905 odprl svoja vrata znameniti Hotel Union v Ljubljani, so bile Svobodanove marmelade nepogrešljiva sestavina prestižnih hotelskih zajtrkov. Z njegovimi marmeladami so se sladkali najpomembnejših slovenski umetniki in intelektualci kot so Rihard Jakopič, Hinko Smrekar, Ivan Čargo, Ivan Tavčar, Oton Župančič … Le kakšna bi bila slovenska umetnost brez Svobodanovih marmelad?

Istega leta je za veliko narodno slavje ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani daroval kar pol mernika marmelade,  pa čeprav je Prešernu vedno očital, ker v Zdravljico ni vključil tudi hmelja.

Kljub velikemu uspehu z marmeladami, pa Svobodan ni bil zadovoljen. Njegovo srce je bilo še vedno pri pivu. Večkrat je izrazil željo po pivovarskem orodju, vendar so ga domači vedno prepričali naj ostane pri marmeladah.

S pričetkom prve svetovne vojne, so se nad Francetovo domačijo zgrnili črni oblaki. Prodaja marmelad je zastala. Velike nasade jagodičevja je moral France spremeniti v polja krompirja. Na soški fronti je padel Svobodanov drugorojeni sin, žena Ana pa je leta 2017 umrla po hudi bolezni. Vojna je ugasnila, ugašala pa je tudi Svobodanova volja. Nasadov jagodičevja niso nikdar več obnovili. Tudi vnuki, ki so na svet privekali po vojni, ga niso razveselili.

Leta 1922 je začel pisati svoje spomine, ki jih je končal s svojim skrivnostnim receptom za varjenje piva, ki ga je nazval z imenom Pivo svobode.

Spomine je dal prebrati svojim prijateljem in znancem in vsi so menili, da je nor.

 Kdaj in kako je umrl Svobodan pa naj raje ostane skrivnost.

No, zdaj tudi razumem soseda, ko mi je dejal: »Vendar me nikdar in nikjer ne omenjaj.«

Zapisal: Tom. Schlegl
Sela pri Kamniku, 25. avgust 2019