V preddverju Občine Kamnik je bila včeraj odprta razstava Plečnikova dela skozi objektiv fotografa Petra Nagliča, ki jo je pripravil Nagličev vnuk Matjaž Šporar. Slednji je ponosni skrbnik Nagličeve izjemne fotografske dediščine, s tokratno razstavo pa je opomnil, da je letošnje leto posvečeno častitljivi obletnici rojstva našega velikega arhitekta, Jožeta Plečnika (1872 – 1957), od njegovega rojstva je minilo že 150 let, ki pa mu je tudi Peter Naglič posvetil veliko pozornosti.
Fotograf Peter Naglič se je rodil v Šmarci pri Kamniku, v družini, ki se je že dve generaciji ukvarjala s ščetarsko obrtjo. Kasneje se je tudi sam aktivno vključil v družinsko podjetje. Zanimalo ga je vse, kar je dišalo po tehniki, predvsem pa je bila njegov največji hobi in strast fotografija, ki ji je nedvomno posvetil največ svojega prostega časa. V svojem zgodnjem obdobju se je bolj posvečal portretni fotografiji, na podstrešju domače hiše si je uredil celo atelje s stekleno streho. V to obdobje spada tudi krajinska fotografija, ko je v objektiv ujel predvsem kraje in vedute kamniške okolice ter zabeležil svoje planinske izlete na Krvavec, Veliko planino, Kamniško sedlo, Jezersko, Škrlatico, Golico. Poleg spremljanja gradbene prenove Ljubljane v 30. letih 20. stoletja je Naglič navdušeno obiskoval Plečnikova gradbišča, ter njegove arhitekturne dosežke vestno beležil na fotografski film že med samim nastajanjem.
Med fotografom Nagličem in enajst let starejšim arhitektom Plečnikom na videz ni nič skupnega, čeprav ju povezujejo določena naključja in v nekaterih vidikih tudi vsebinske podobnosti. Poleg naklonjenega odnosa do kamna sta si bila zelo blizu v svoji intimni povezanosti z vero, oba globoko predana krščanskim vrednotam in medtem ko je Plečnik ustvaril neprecenljiv opus v sakralni arhitekturi pa je Naglič skoraj istočasno ustvaril svoj bogat repertoar fotografij sakralnih objektov. Na tem mestu pa ne moremo spregledati veličine duha in Nagličeve prepoznave mojstra Plečnika in njegovih arhitekturnih mojstrovin. Še vedno je skrivnost, da se je Naglič tako angažirano ukvarjal s sistematičnim dokumentiranjem Plečnikovih del, saj jih je, kot bi bil profesionalni kronist, s fotoaparatom spremljal od začetka do zaključka. V času od leta 1932 do leta 1935 so najstarejši in najštevilčnejši posnetki dograjevanja in urejanja struge Ljubljanice. Enkratne posnetke Čevljarskega mostu s celostno osrednjo podporo v strugi brez vode je posnel leta 1934. Na Ljubljanski grad so ga vezali spomini služenja vojske že med prvo svetovno vojno. Leta 1934 pa je začel dokumentirati zemeljska dela, odkopavanje starih utrdb, sajenje dreves in gradnjo razglednih teras na Šancah, ki jih je nazadnje posnel še leta 1939. Leta 1935 je posnel začetek gradnje baldahina s stebri, modulacije terena, sajenje dreves ter kongresno prireditev na Stadionu. Gradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice je spremljal od leta 1937 do 1940. Gradnjo prizidka ob cerkvi sv. Jerneja v Šiški je posnel leta 1936, leto kasneje pa je z istega stojišča posnel še končani prizidek z obodno stebrno lopo. Cerkev sv. Frančiška v Šiški je posnel istega leta, najprej zunanjost, leto kasneje pa še njeno notranjost. Zanimivo je njegovo zavzeto in dosledno spremljanje gradnje Baragovega semenišča, kar je potekalo od leta 1938 do leta 1940. Tu je bilo izdelanih več kot 20 posnetkov in v treh letih je posnel začetek gradnje objekta na travniku, kjer so bili še kapela in z ostanki zapuščenega pokopališča Sv. Krištofa, končni posnetki pa prikazujejo objekt s končano fasado kontrastno svetle barve sredi odprtega prostora. Posnetki še v fazi gradnje prikazujejo tehniko gradnje brez dvigal z ročnim prevažanjem in valjenjem stebrov po lesenih podijih s pomočjo vrvi. Nagličevo zavzeto sledenje Plečnikovemu delu res ni bilo slučajno, kar je vidno ob gradnji, zlasti za tiste čase, oddaljene cerkve sv. Mihaela na Barju. Še vedno je bil prisoten tudi v mestnem središču in leta 1940 posnel gradnjo tržnic s postavljanjem lesenih opažev za polkrožna okna. Fotografije povezane z verskim življenjem in krščansko tematiko nam ob prilikah procesij nudijo podobo Šentjakobskega in Kongresnega trga ter Vegove ulice in Magistrata s spomenikom kralja Petra. Navdušila ga je Plečnikova gradnja Žal, več kot 20 posnetkov je izdelal že ob gradnji pokopališča Žale, v arhivu so tudi posnetki na dan blagoslova in uradnega odprtja. Naglič je ustvaril številne posnetke skoraj vseh ključnih Plečnikovih stvaritev v Ljubljani, ki pa so jih izdelali tudi ostali fotografi, kot sta npr. Šuštaršič in Kramarič. Največja razlika med njihovimi pristopi je v izboru fotografiranega objekta. Medtem ko so bile njune panoramske in arhitekturne fotografije namenjene prodaji kot razglednice in so bili zato njuni posnetki estetsko dovršeni, je bila večina Nagličevih arhitekturnih fotografij dokumentarnih in zato nekomercialnih.
Največjo vrednost imajo fotografije prav v dokumentarnosti, saj je naredil številne posnetke že med gradnjo. Objekti so bili med gradnjo še nepopolni, vidni so načini gradnje in materiali, ki so bili kasneje ob dokončanju prekriti s fasadami. Objekti so posneti z vseh strani, kot da bi se zavedal, da dela dokumentarno gradivo, ki zahteva celostni pogled na objekt. Nekatere fotografije so edine, kjer so natančno vidne zasnove odprtega prostora z izvirno zasaditvijo in vsemi pripadajočimi grajenimi prvinami. Fotografija je včasih edina najpopolnejša in najbolj pomembna dokumentacija, ki posreduje podatke za preučevanje, obnovo, rekonstrukcijo in vrednotenje spomenika oziroma dediščine. Naglič pa ni le dokumentiral celote in detajlov, ki so neprecenljivi pri rekonstrukciji Plečnikove dediščine, ampak je imel ob tem tudi smisel za motiv in kompozicijo. Obvladal je likovne karakteristike fotografije, kot so perspektiva, ritem, kontrast in poudarek kar ga uvršča že med profesionalne fotografe. Nagličeva fotografska zapuščina pa je za stroko dragocena tudi zato, ker je zgledno dokumentirana in urejena ter opremljena s podatki o kraju, času in vsebini.
Ob odprtju razstave je Matjaž Šporar, vnuk Petra Nagliča, povedal nekaj zanimivosti o samem delu Nagliča in poudaril, da je bogata zbirka fotografij pomemben zgodovinski prispevek. Obenem je zbrane povabil še na dve razstavi, vezani na življenje in delo Petra Nagliča, ki se trenutno odvijata v mali galeriji Cankarjevega doma in v Slovenskem etnografskem muzeju.
Saša Lavrinc, univ. dipl. inž. arhitekture, je predstavila delo Plečnika in njegov pomemben prispevek, poleg tega pa poudarila, da so pomembno vlogo v njegovem arhitekturnem delovanju igrali tudi njegovi učenci. Povedala je še, da je razstava pomembna predvsem za to, ker so fotografije opremljene tudi z datumi oziroma časom, v katerem so nastale in, da je iz njih moč videti, na kakšen način so nastajale mojstrovine Plečnika.
Župan Matej Slapar pa je razstavo, z željo, da bi si jo ogledalo čim več obiskovalcev, pospremil z zahvalo Matjažu Šporarju in njegovemu Društvu Petra Nagliča, saj z ohranjanjem kulturnih vrednot in tehnične dediščine Nagličevo izjemno delo ne bo nikoli pozabljeno.
Razstava bo na ogled v prostorih Občine Kamnik do predvidoma začetka meseca julija, in sicer v času uradnih ur Občine Kamnik, torej v ponedeljek, od 8. do 12. ure in od 13. do 15. ure, v sredo, od 8. do 12. ure ter od 13. do 17. ure in v petek, od 8. do 13. ure. Vljudno vabljeni k ogledu.
Vir in fotografije: Občina Kamnik
