Včerajšnje prijetno jesensko popoldne je bilo kot nalašč za vsakoletno druženje krajanov KS Kamnik – center, kjer Kamničani z zbranimi podelijo svoje spomine in zgodbe z ostalimi.
Že drugo leto zapored je krajevna skupnost Kamnik center organizirala trajnostno obujanje pomnikov – z drugimi besedami: zgodbe oživijo na sprehodu po dejanskih lokacijah, kjer so spomini nastali.
Letošnja pot spominov se je pričela pod hrastom pri Podskalarju, kjer sta sorojenca Miha in Nuša pripovedovala zbranim o preteklosti in različnih usodah gostilne ter o njunem otroštvu v Pod skali kot četrti generaciji družine. Ko sta poslovala še njun ded in oče in je gostilna stregla hrano le ob sejmih in še to le po sedmi uri zvečer, se v goste ni hodilo z avtomobili marveč s konji. Te živali naj bi doprinesle kar nekaj “kšefta” k hiši, saj je izpod hriba v napajalnik tekla najboljša voda, kar pa so konji vedeli in sami od sebe zavili k gostilni. Prav tako so včasih tudi sami od sebe peljali gospodarja domov, odvisno od sklenjenih kupčij in popitega vina.
Pot je krajane vodila naprej, do Železnega mostu, kjer je Miro Fornazarič zbranim pripovedoval o otroških radostih in o Podgori kjer je nekdaj živel. Ta je potekala od nekdanjega Utoka vse do Podskale, danes pa tu stoji obvoznica. Fornazarič je pripovedoval ob slikah, poudaril pa je svoje otroštvo, ko so se s sosedi sankali tam kjer je danes pot na Stari grad in razložil glede zbiranja registrskih številk mimoidočih avtomobilov katere je kasneje z ostalimi otroci primerjal in tudi menjal.
Naslednja je bila na vrsti Podgorškova hiša, v kateri se je dogajalo kar nekaj zanimivih stvari skozi zgodovino. Med drugim so tam bivali gestapovci, prav tako pa tudi Kratnarjeva Fani, ki je v kleti skrivala ranjenca in ga negovala toliko časa, da je ozdravel. V kleti sta bila skozi čas tudi pivovarna in jesiharna, nedolgo nazaj pa so v tej kleti snemali tudi slovenski film. V hiši sta bila nekdaj tudi plesna dvorana in kazina, danes pa je to družinska hiša, ki jo lastniki marljivo in vestno obnavljajo v veri, da bo kmalu taka, kakršna je bila nekoč.
Zadnji postoj je bil na današnji tržnici, ob nekdanjem gasilskem domu, kjer je o zgodovini in usodi doma govoril Janez Repanšek. Gasilci, ki so se okoli osemdesetega leta preselili na novo lokacijo, so budno skrbeli za najrazličnejše stvari, med drugim je v prostorih zaživel tudi kino. Lastnik Kino podjetja je bil rdeči križ, upravljali pa so ga gasilci in čez teden predvajali do dva filma ob nedeljah pa vse do štiri, za vsega skupaj kar 220 ljudi na projekcijo.
Ob koncu pripovedovanja, ne pa tudi druženja, je predsednica Ivanka Učakar zbrane pohvalila za vso zbrano gradivo in na hitro spregovorila še o storjenih in prihodnjih projektih skupnosti nato pa skupaj s sokrajani krenila k Cesarju, kjer se je obujanje spominov nadaljevalo še v pozno popoldne.
