Pognali so jih v Vačilarjev skedenj, jih postrelili v noge, nato pa skedenj, skupaj z njimi živimi, zažgali

Pred osmimi desetletji so nacistični nemški vojaki požgali vas Gradišče v Tuhinju, moške postrelili v noge ter jih v skednju še žive zažgali, ženske in otroke odpeljali v taborišče, med žrtvami maščevalnega nacističnega nasilja, pa je bil tudi do smrti izstradan dojenček.

V petek, 8. julija 2022, se je pri spominskem obeležju, ki stoji na mestu nekdanje, med drugo svetovno vojno požgane Koritnikove domačije, odvila spominska slovesnost v neizbrisen spomin na grozodejstvo, ki so ga nad vasjo in tamkajšnjim prebivalstvom zagrešili nacistični okupatorji. Iz maščevanja, predvsem pa z namenom zastraševanja prebivalcev Tuhinjske doline, ki so bili povečini, tako kot prebivalci vasi Gradišče in Koreno v sosednji občini, veliki domoljubi, ki so pomagali partizanom, borcem Kamniškega bataljona ter skrbeli za ranjene partizane.

Lepo število zbranih, ki so prisostvovali spominski slovesnosti je, v imenu organizatorjev prireditve, uvodoma pozdravil Igor Kanižar, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik, pozdravni nagovor pa začel s verzi Karla Destovnika – Kajuha: »Tiho, tiho lega mir, tiho lega na zemljó, tiho, tiho vsak večer v vasi fantje zapojo.« ter nadaljeval:

»Spoštovane krajanke in krajani vasi Gradišče in vsi prisotni, danes mineva 80. let od tragičnega dogodka, ko so nemški vojaki v zgodnjih jutranjih urah vas izselili pri tem pa zverinsko pobili osem vaščanov, ki so jih zaprli v Vačilarjev skedenj in žive zažgali in vse to zaradi maščevanja, ker so vaši predniki nudili zavetje borcem partizanskih enot,« v nadaljevanju pozdravnega nagovora pa poudaril, da si v miru težko predstavljamo grozote in trpljenje, ki jih s seboj prinašajo vojne, ki žal, tako kot tudi vojna v Ukrajini, še vedno trajajo.

V imenu Občine Kamnik je zbrane pozdravil in nagovoril podžupan Bogdan Pogačar, ki se je spomnil na tragične žrtve, ki so, zaradi pripadnosti narodu in ljubezni do domovine, padle za svobodo naše domovine ter, med drugim, poudaril, da ni najpomembnejše, da spomine iz slovenske zgodovine zgolj obujamo, ampak da se moramo iz nje tudi učiti.

Slavnostni govornik spominske slovesnosti, občinski svetnik Igor Žavbi, se v svojem nagovoru ni spomnil zgolj tragičnih dogodkov iz preteklosti, ampak tudi današnjih dni, ki ne prinašajo zgolj opaznega napredka in modernizacije, temveč tudi nove skrbi, v svojem govoru pa je povedal:

»Prazniki so zato, da jih praznujemo. Kadar se s praznovanjem spominjamo lepih stvari je tudi vzdušje bolj veselo. Obstajajo pa prazniki, in ni jih malo, s katerimi se spominjamo tragičnih dogodkov preteklega časa.  KS Šmartno je leta 1977 za svoj praznik izbrala spomin na dan, ki je bil za našo KS verjetno najbolj tragičen v obdobju druge svetovne vojne. Med večje medvojne dogodke v naših krajih lahko štejemo boj na Osnovčku, ki se je končal brez žrtev na partizanski strani, izselitev vaščanov iz Kostanja in umor treh talcev, izselitev, požig vasi Gradišče in požig 12 vaščanov. Boj na Kostavski planini, ki je zahteval 16 žrtev. Dva partizanska napada na orožniško postajo v šmarskem župnišču leta 1944, in streljanje 18 talcev v Šmartnem, zajetih v Zgornji Savinjski dolini in poboj Tančičave družine iz Hruševke decembra 1944. Kraj je zaznamoval tudi povojni poboj v Jevniku, kjer je življenje izgubilo okrog 300 ljudi, ki so se ob koncu vojne vračali na Kočevsko. V spomin na te in druge vojne dogodke je postavljenih v KS Šmartno preko 10  spomenikov, ki nas opominjajo na krutosti tistega časa. Sicer pa je 2. svetovna vojna v naši KS zahtevala 83 življenj.

Kot sem dejal, so v preteklosti za praznik KS Šmartno izbrali enega najbolj tragičnih dni. Po tem, ko je v pomladi 1942 NOB dobival nov zagon, in so partizani izvedli nekaj uspešnih akcij, se je okupator vedno bolj kruto znašal nad našim prebivalstvom. Predvsem po vaseh, ki so nudile zavetje borkam in borcem NOV. Na današnji dan, leta 1942 v zgodnjih jutranjih urah, nekje med drugo in tretjo uro je bila po navodilu generala Rösenerja vas obkoljena in polna pripadnikov nemških sil.  Ženske in otroke so pozvali naj se pripravijo na selitev, moške so pripeljali pred Koritnikovo hišo, ki je stala na tem mestu. Prav na tem mestu je 8. julija 1942 potekala sodba, v kateri so nemški vojaki na smrt obsodili 8 moških iz vasi Gradišče, najmlajši izmed njih je imel komaj 16 let, najstarejši 70. Kazen, ki jih je doletela, je ena najbolj krutih kar si jih lahko človek zamisli. Pognali so jih v Vačilarjev skedenj, jih postrelili v noge nato pa skedenj, skupaj z njimi živimi, zažgali. Isti dan so pri Homarju ustrelili še štiri moške. Medtem, ko se je kolona izgnancev pomikala proti Šmartnem, so Nemci vas požgali. Pot v taborišče je zahtevala še eno žrtev. Nekaj tednov starega dojenčka, ki mu niso mogli zagotoviti hrane.

Istega dne je enaka krutost doletela tudi vas Koreno v sosednji občini, kjer je v plamenih življenje izgubilo 18 ljudi. Nemci so po požigu vasi izobesili naslednjo objavo v nemškem in slovenskem jeziku. Citiram: »Dognano je, da se je večji del moških  prebivalcev vasi Gradišče in Koreno, priključil tolpam, medtem ko je ostalo prebivalstvo le te stalno podpiralo s poročili in prehrano, ter kljub vednosti o bivanju in delovanju bandiatov ni javilo oblastem. Obe vasi radi tega z ognjem uničeni, prebivalstvo moškega spola nad 18 let postreljeno in drugo prebivalstvo izseljeno.« Konec citata. Pod objavo je bil podpisan general Rösener.

Pomlad 1945 je prinesla konec vojne. V požgane vasi in domove so se vrnili njihovi prebivalci, ki jih je čakalo težko obdobje obnove njihovih domov. Če danes pogledamo po vasi, se nam, ki nismo doživeli teh grozot zdi vse normalno. Na nekdanje dogodke spominja le še obeležje ob katerem stojimo. V zadnjem obdobju, se je tudi ne samo Gradišče, pač pa celotna KS modernizirala. Menim, da so ravno tisti, ki so preživeli vojno in njihovi otroci doživeli največji napredek. Saj so ”iz konja prišli do električnega vozila.” Še v času mojega odraščanja so bile hiše, ki niso imele svojega telefonskega priključka, danes pa ima že skoraj vsak v žepu ne samo telefon, pač pa kar cel računalnik. Hiter tehnološki razvoj je po eni strani olajšal življenje a ga po drugi tudi otežil. Delovni čas, ki je raztegnjen kar preko celega dneva, stalna pripravljenost in dosegljivost so stvari, ki nas bremenijo. Ko nas je pred dvema letoma doletela pandemija koronavirusa se je zdelo, kot, da je vse obstalo. Ko smo bili zaprti v svoje domove, smo šele zares začutili kako potreben je živi stik s sočlovekom.

Tudi prireditve, kot je današnja so namenjene tudi temu. Spominjamo se tragičnih dogodkov iz preteklih let in hkrati obujamo spomine na to, kaj je bilo v KS narejenega. Obenem pa srečamo znance in prijatelje s katerimi si že dolgo nismo segli v roke. Če je pred leti naše življenje zaznamovala pandemija in strah pred okužbo, pa nas sedaj vedno bolj skrbi napovedana draginja, ki se že kaže v višjih cenah goriva, živil in ostalih proizvodov. Ob ruskem napadu na Ukrajino se zdi, kot, da ta vojna vpliva na cene tudi tistih proizvodov, ki niso neposredno povezani z Ukrajino. Prepričan pa sem, da nekateri gospodarstveniki trenutno situacijo izkoriščajo za lastno okoriščanje. Tako kot smo in so v preteklosti že dokazali, da se s skupnimi močmi, da premagati vse težave, verjamem, da bomo tudi napovedano krizo premagali, če bomo le držali skupaj in vedno znova dokazovali, da so zmožni sodelovanja.

Tudi rezultati dela v KS Šmartno so plod sodelovanja. Ponosni smo lahko na obnovitvena dela v kulturnem domu. Tudi Šmartno je končno dobilo dvorano, ki si jo zasluži. Po ureditvi kanalizacijskega omrežja v Šmartnem in Buču bo le to potrebno urediti tudi v ostalih vaseh. Na obnovo čaka še kar nekaj metrov cest, na katerih je asfalt odslužil svojemu namenu. Že nekaj časa na sejah občinskega sveta opozarjam na pločnik od Pirševega do Šmartna, a dlje od obljub še nismo prišli. Veliko je še želja in idej o projektih, ki bi omogočili kvalitetnejše življenje krajank in krajanov. Čeprav svet KS nima ne vem kako velike funkcije, pa so prav člani svetov KS tisti, ki verjetno najbolj vedo kateri projekti so prioritetni za KS. Ob tem se tudi oba svetnika iz KS Šmartno trudiva, da zastopava interese naših krajev.

Spoštovane krajanke in krajani KS Šmartno, iskrene čestitke ob prazniku KS in bodimo ponosni na naše prednike in hvaležni za vse žrtve, ki so morale žrtvovati življenje za to, da smo danes sami gospodar na svoji zemlji in, da lahko govorimo naš slovenski jezik. Ohranimo spomin na tragične dogodke in ne dovolimo, da gredo v pozabo.«

Spomin na požig vasi in izselitev v taborišče ter težke povojne čase, pa je na prireditvi na kratko, kot redka še živa priča dogodkov izpred osemdesetih let, obudila tudi Pavlinova mama, ki se je skupaj s svojim bratom, s katerim sta se udeležila prireditve, vse skupaj doživela kot najstniška deklica.

 

Ob koncu prireditve, ki jo je povezovala Tatjana Cevec Drolc, s pesmimi in poezijo pa popestrili in polepšali Ljudski pevci Tuhinjske doline ter recitatorka Anja Kralj Železnik, so predstavniki Občine Kamnik, Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik in Društva izgnancev Kamnik-Komenda položili vence.

 

Marija Golob pa je spomnila na premalo poznano, vendar pomembno knjigo “Dokler živimo, naši spomini ne morejo umreti”, v kateri so zbrana pričevanja o grozotah druge svetovne vojne v Tuhinjski dolini, ki jih je zbrala in zapisala nedavno tega preminula Slavka Završnik.