Včeraj zvečer je v Frančiškanskem samostanu potekal voden pogovor s Saro Bevc Jonan, begunko, ki je leta 2003 z očetom in materjo ilegalno pribežala iz okupiranega Iraka.
Pogovorni večer z nekdanjo begunko in ilegalno migrantko, ki je svoj novi dom našla v Sloveniji, je pripravilo Društvo svetega Jakoba, s saro Bevc Jonan pa se je pogovarjal Jožef Pavlič.
Sara se je rodila v času, ko je bil Irak že pod pritiski sosednjega Irana, muslimanskimi pravili in zatiranjem s strani skrajnežev. Osnovno in srednjo šolo je opravljala v krščanski veri, čeprav so tedaj že spremenili tako imena kakor učni sistem v učilnicah, saj so se morale vse privatne šole spremeniti v državne.
Sara je v Bagdadu, svojem mestu, opravila tudi fakulteto za fiziko, tam pa je že bolj intenzivno čutila nestrpnost in nesprejemanje – tudi s strani profesorjev, ki so delali razlike med učenci po veri. Sama pravi, da so se po letu 1991 vsak dan bolj spraševali kaj se bo zgodilo in se bali bomb ter raket, ki bi lahko zadele njihovo šolo, pisarno ali dom katerikoli trenutek. Na ulicah so se Iračani bali, vpadniki so jih zaničevali, preganjali – celo kamenjali.
Zaradi nevzdržnih razmer so se z družino odločili pribežati v Evropo. Njihov cilj je bila Nemčija, pot pa je bila težka, nevarna in na trenutke nevzdržna. Mama ji je pred potjo dejala: “Živimo skupaj ali pa umremo skupaj”. Po dolgem in težaškem potovanju prek Sirije, Turčije in Balkana, ki jih je stalo pravo premoženje, jih je tihotapec pustil v Italiji. Vsaj tako jim je rekel. Znašli so se sami, brez denarja, znanja jezika in brez prijateljev v Novi Gorici.
Po letih intenzivnega učenja, dela, odrekanja in marsikaterih grdih pogledov je Sara danes slovenska državljanka, ki pravi da je Slovenija njen nov dom, in da bo ostala tukaj, tudi če se situacija v njeni domovini spremeni. Sama je namreč mnenja, da v teh državah še kmalu ne bo bolje. Glede na razmere v Siriji in na maso ljudi, ki si želijo vsaj do Slovenije se sprašuje, če morda ne bo ostala še brez svojega drugega doma. Pravi, da je Slovenija majhna država, Slovenci pa majhen narod, ki ga lahko velika gruča ljudi ogrozi in da je država močna le toliko, kolikor so močni njeni ljudje.
Sara Bevc Jonan je danes, po 16 letih dela, odrekanja, učenja in ostalih preprek, s katerimi se srečuje tujec, aktivno vključena v slovensko skupnost, dela z begunci, ki potrebujejo mednarodno zaščito, poučuje arabščino, pridobila pa je tudi slovensko državljanstvo.
Begunka, ki to danes ni več, je Slovenijo sprejela za svojo, Slovenija pa njo. Spoštuje slovenske navade in kulturo, ustvarila si je družino in rada živi na sončni strani Alp. Na Irak jo vežejo le še tisti nekateri lepi spomini iz otroštva, oče in mama ter kozarec, napolnjen z zemljo iz Bagdada.
