Pojav verskega fanatizma v Kamniku

Sinoči smo bili v Kino klubu Doma kulture Kamnik priča nenavadnemu, predvsem pa pozornosti in največje zaskrbljenosti vrednem ritualu sekte verskih fanatikov, katerih krivoverske ideje bi utegnile imeti daljnosežne in nepredvidljive posledice na nadaljnji obstoj slovenščine in Slovencev.

Za nekdanjo smodniščnično menzo bi najbrž težko rekli, da je kak posebej posvečen kraj, saj gre v bistvu za nekakšno beznico, ki občasno gosti tudi kako kulturno prireditev, med Kamničani pa je priljubljena predvsem zaradi pogostih pogostitev, ki so neobhoden in domala nujen, če že ne najpomembnejši del proslav in prireditev višjega proračunskega razreda ter na katerih, namesto nekdaj priljubljenih vampov in pasulja, najpogosteje strežejo lične tradicionalne kanapejčke, finger food in tudi sv. Miklavžu ljube domače muffine.

Zato smo se včeraj zvečer misleč, da gre zgolj za še enega izmed obrobnih kulturnih dogodkov, ki utegne na koncu postreči vsaj z manjšim prigrizkom, domala zgrozili, ko smo uvideli, da namesto kulturnemu programu, nehote prisostvujemo verskemu obredu zaničevalcev oz. zaničnikov, kot so se poimenovali sami, ki so prostore kamniškega hrama kulture zlorabili in oskrunili z izvedbo verskega rituala svoje sekte.

Kultnemu obredu nekakšnih lingvističnih fundamentalistov bi sicer težko pripisali krvoločnost, kar bi utegnilo naš zapis dobrodošlo in prijetno osvežiti s sočno-krvavimi podrobnosti in lahko berljivo sokrvico rumenega tiska, vseeno pa je obred, ne le na simbolni, ampak tudi na konkretni ravni pesmi in besede, vseboval celo vrsto dokazljivo protidržavnih elementov ter izrazito vmešavanje cerkve v politiko. Pri tem so šli ti lingvistično-fundamentalistični fanatiki celo tako daleč, da so v svoje namene zlorabili celo osnovnošolske otroke, ki jih očitno povsem brezsramno novačijo v vrste svoje brezbožno zaničevalske oz. , da nas ne obtožijo politične nekorektnosti, kršenja svobode veroizpovedi in žaljenja verskih čustev, zaničniške sekte.

Verski ritual oz. Zaničniško odmaševanje, kot so ga poimenovali, je vodil sam vrhovni poglavar zaničnikov in zaničnic, vrhovni kenguru Andrej Rozman – Roza (položaj bi bil v kaki drugi cerkvi primerljiv s položajem kardinala, muftija, patriarha ali lame), ki se ga kamniški častilci poganskega boga Mamona še najbolj spomnijo kot nekdanjega svečenika in promotorja grešnih iger na srečo, katerih propagandni spoti so bili snemani tudi na Kamniškem.

Obred se je začel s skupno molitvijo nenavadnega besedila in sporočila, ki je iz nerazsvetljenosti za trenutek zbudil celo prisotne ateiste, zato besedilo molitve, v dobrobit boljšega informiranja, dobesedno in v celoti navajamo, vse bralce pa ob tem opozarjamo, da priobčeni molitvi prebirajo izključno na lastno odgovornost.

Jeziknaš

Jezik naš, ki si nam v mislih,
za vse na svetu daj nam svoje ime,
bodi še naprej naše kraljestvo
in nam daj, da mislimo po tvojih zakonih
kakor na samem tako tudi javno.

Daj nam danes naše vsakdanje zgodbe
in odpusti nam naše napake,
kot jih tudi mi odpuščamo svojim sogovornikom,
in ne preženi nas v angleščino,
ampak nam omogoči čim več dobrega.

Zdrava govorica

Zdrava Govorica,
smisla si polna,
dialog je s teboj,
obdavčena si med govoricami
in obdavčen je sad tvojega izrekanja –
beseda.

Ritual je bil podkrepljen s pisano kostumografijo in sočno pridigo, kot ste najbrž utegnili razbrati že iz molitvenega besedila, če ste seveda zbrali dovolj poguma, da ste premagali strah pred večnim pogubljenjem zavoljo prebiranja krivoverskih molitev, pa verski skrajneži, ki so sinoči svoje rituale izvajali tudi v kamniškem hramu kulture, verjamejo v obstoj domišljijske rajske slovenske dežele in svobodnega slovenskega jezika, oz. kot zapoveduje njihova veroizpoved:

»Verjamem,
da je v Sloveniji možna
ničta stopnja davka na dodano vrednost
za vse proizvode,
ki širijo temelj slovenske države,
slovenski jezik.
Tako bodi.«

 

To je še en neizpodbiten dokaz, da omenjena sekta zaničnikov in zaničnic, ki verjame v ničelno stopnjo davka na knjige ter druge proizvode, ki širijo slovenski jezik, s svojim veronaukom širi čisto krivoverstvo, ogroža državni proračun in obstoječ družbeni red ter svoje naivno lahkoverne vernike peha celo v življenjsko nevarno zablodo, da je moč živeti tudi zgolj od slovenske, bodisi pisane, bodisi govorjene besede, saj vemo, da imajo precejšnje težave s preživetjem tudi tisti, ki slovensko celo pojejo.

Pri vsem skupaj gre za grdo zavračanje tradicije, saj ne smemo pozabiti, da so že prve slovenske knjige, katerih namen je bil predvsem širjenje božje besede v domačem jeziku, povečini končale kot priljubljeno heretično kurivo na grmadah pravovercev, medtem ko nekoliko bolj prefinjene metode preganjanja slovenskega jezika, denimo davljenje z davki, še vedno obstajajo kot lep in trdno ukoreninjen del ustaljene državne prakse.

Ponoven pojav tovrstnega krivoverstva, ki očitno ni bilo nikoli povsem izkoreninjeno, na Kamniškem ni presenetljiv, še posebej, če vemo, da so na kurjaškega škofa Hrena, ki se je z ognjem in mečem zavzemal za prevlado in obstoj latinščine, svoj čas v Kamniku celo streljali, žal pa ne tudi zadeli, zato je njegovo številno potomstvo, resda z nekoliko manj očitnimi metodami, še naprej uspešno opravlja njegovo nedokončano poslanstvo.

Po omembi in molitvi za novemberskega zaničniškega mučenca, ki je sovražnike slovenskega jezika in slovenstva tako ljubil, da jim je celo prostovoljno in tudi s puško pomagal, se je verski obred zaničnikov in zaničnic, kot je pri tovrstnem poslu v navadi, končal z zbiranjem neobdavčenih prostovoljnih prispevkov vernikov, ki so svoje milodare polagali v posebno puščico.

Spričo napovedane stavke policija in inkvizicija nista posredovali, zato so se morali pripadniki verske skupnosti zaničnikov, ki so tekom izvedenega razmaševanja oz. besedo in knjigoslužja dobili kar nekaj novih gorečih privržencev in simpatizerjev, raziti kar sami.

Krivoversko Zaničniško odmaševanje so zganjali fanatiki: Andrej Rozman – Roza,  angelska glasova Nike Boršič in Lane Bučevec, zaničniški kor OŠ Marije Vere pod vodstvom sestre Alenke Markus, ministriral je Juš Milčinski, iz orgel posvečene melodije izvabljal Goran Završnik, ritem zaničniškim koračnicam, pa je na bobne dajal tolkalec Žiga Krevs.