»Pojdi na polno, ali sploh ne pojdi!«
Podjetniški klub Kamnik (PKK) in Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra (GSŠRM) sta 5. Aprila v prostorih šole organizirala okroglo mizo na temo podjetništva za dijake. Gostje govorniki okrogle mize so bili uspešni kamniški podjetniki mag. Urban Bergant, predsednik PKK in direktor podjetja Elektrina, Tomaž Lah, podpredsednik PKK in direktor podjetja Nektar Natura, dr. Marjan Pogačnik, direktor in solastnik podjetja Iskra Mehanizmi, Ivan Hribar, prokurist in solastnik podjetja Terme Snovik. Dijakom pa je možnost za nabiranje izkušenj in razvoj njihovih lastnih podjetniških idej predstavil vodja KIKštarterja Matjaž Jug. Dijaki in dijakinje ekonomske ter gimnazijske – pa tudi vzgojiteljske smeri – so prisluhnili živahni razpravi kamniških podjetnikov, ki so odgovarjali na vprašanja novinarja in urednika Časnika Finance Jureta Ugovška, ki je bil nekoč prav tako dijak te šole. Glavna sporočila dijakom, ki so jih skupno podali govorniki so bila UČI SE – VZTRAJAJ – VERJAMI VASE – BODI 120 % – UPAJ SI.
Vse prisotne je pozdravil ravnatelj GSŠRM Šemso Mujanovič z besedami, da na tej šoli želijo dijakom privzgojiti ravno vrednote, ki odlikujejo uspešne podjetnike, ki sedijo pred njimi – delavnost, vztrajnost in inovativnost. Prav tako je dijake spodbujal s citatom: »Ovire so nujne za uspeh v vseh poklicih, saj zmaga pride šele po mnogih bojih in neštetih porazih.« V nadaljevanju okrogle mize so se zbrani kamniški podjetniki še kako strinjali z njim in potrdili te besede s svojimi lastnimi izkušnjami.
Dijake je v uvodnem nagovoru pozdravil tudi Matej Slapar, podžupan Občine Kamnik in generalni sekretar PKK in prenesel dijakom povezovalno sporočilo in vizijo PKK, ki ob podpori Občine Kamnik želi povezovati izkušnje in znanje odličnih podjetnikov z mladimi v naši občini in jim tako pokazati, da je vredno verjeti v svoj lastni potencial, znanje in vizije. Poudaril je pomembnost globalizacije ter slovenskega izvoza in prilagajanja slovenskih podjetij na izzive, ki jih globalizacija prinaša. Prepričan je, da nas od milijardnega naroda Kitajcev, ki preplavljajo svet s svojimi produkti vprašljive kakovosti, loči le naše znanje, razvoj, inovativnost in prilagodljivost. Dijakom je nazorno obrazložil, da so kamniška podjetja prisotna na globalnem trgu ravno zaradi naštetih konkurenčnih prednosti – če ne bi znali in zmogli konkurirati svetu, njihovi straši ne bi imeli delovnih mest v svoji občini.
Rdečo nit dogodka je odlično in zanimivo vodil novinar in urednik Časnika Finance Jure Ugovšek, ki je bil nekoč prav tako dijak te šole in se je s precejšnjo mero nostalgije spominjal svojih šolskih dni v tej šoli – predvsem odmorov in malic, kot se je pošalil.
Najprej je dijakom predstavil štiri uspešne kamniške podjetnike ter njihova podjetja. Dijaki pa so si ogledali tudi njihove predstavitvene filmčke.
Predstavitve podjetnikov:
Urban Bergant je soustanovitelj Elektrine, visokotehnološkega podjetja, ki se ukvarja z razvojem elektronike in programske opreme. Jedro njihovega delovanja predstavlja razvoj elektronskih komponent za igralne naprave Interblock, torej družbo še enega uspešnega Kamničana Joca Pečečnika.
Tomaž Lah je podjetnik več kot 20 let. Kot solastnik in direktor Nektar Nature dobavlja sisteme za točenje pijač in pijače prepoznavnim hotelskim verigam kot so Holiday Inn, Sheraton in Hilton, torej mednarodnim hotelskim verigam najvišjega ranga.
Marjan Pogačnik vodi družbo Iskra Mehanizmi. Sedež je sicer v Lipnici, ima pa tudi velik obrat v Kamniku v prostorih nekdanjega KiK-a, kjer ravno te dni testirajo novo proizvodnjo linijo za nizozemsko multinacionalko Philips in uvajajo novo inovacijo svetlobnega depilatorja, za katerega so naredili dokončni razvoj – industrializacijo – proizvodnjo. V avtomobilski industriji so ponosni na svoj radarski senzor ter model za avtomatsko prilagajanje oz. širjenje svetlobe prednje luči. Družba je dobaviteljica tehnološko visoko zahtevnih rešitev številnim mednarodnim korporacijam.
Ivan Hribar vodi Terme Snovik, ki so najvišje ležeče terme v Sloveniji. Odprte so bile pred 15 leti, danes pa se termalnim užitkom v njih ne predajajo zgolj obiskovalci iz okoliških krajev, temveč tudi številni gosti iz Izraela, Italije, držav Beneluxa, Nizozemske, bivše Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Češke,…
Je vse kar se naučimo v šoli res neuporabno?
Na novinarjevi vprašanji: »Pa je res vse tisto, kar se posameznik nauči v šoli – pa naj gre za osnovno šolo, srednjo ali faks – neuporabno?« in »Kako danes uporabljate znanje pridobljeno v času šolanja?« so si bili vsi govorniki enotni: znanje je osnova in je izrednega pomena.
Ivan Hribar je poudaril, da je znanje tehnične stroke izrednega pomena tudi pri razmišljanju in poslovnih odločitvah ter dijakom svetoval, da iščejo interdisciplinarno znanje in na čim več načinov širijo svoja obzorja.
Dr. Marjan Pogačnik, ki je zase v šali dejal, da je predolgo hodil v šolo, ker je končno hotel postati šef in mu je kot doktorju znanosti to slednjič uspelo, pa je poudaril, da je prava mera študija in prakse najboljša kombinacija za uspešnost. Njegova šala pa ima resno ozadje, saj njegovo podjetje v tem trenutku skupno zaposluje 500 ljudi – od tega kar 300 v Kamniku. Seveda – je prepričan – ne smeta manjkati želja in ambicija spraviti idejo do realizacije. »Veste kaj reče znan nogometni trener svoji mladi nogometni reprezentanci? Najprej izobrazba, fantje! Potem boste že znali tekati sem in tja…« je pomembnost šolanja izpostavil dr. Pogačnik.
Tomaž Lah je z dijaki delil svoje prepričanje, da ne glede na to kaj želiš početi v življenju, moraš vedno imeti intelektualno osnovo. Poleg znanja pa je po njegovem trdnem prepričanju potrebna še strast za ustvarjanje: »Strasti za ustvarjanje vas nihče ne more priučiti. To morate nositi in razvijati sami v sebi. Iščite različne projekte v svoji okolici, da pridobite komunikacijske veščine in pa iznajdljivost, ki sta pomembna faktorja v vsaki karieri.« Prav tako jim je položil na srce, da morajo biti v vsem kar počnejo 120 odstotni – ne le 100, ker jih bo le to ločilo med enako usposobljenimi, ki že dajejo 100 odstotkov od sebe. »V teh časih je 100% premalo. Prav tako v teh časih ni prostora za polovičarstvo. Pojdi na polno, ali sploh ne pojdi!« je spodbujal dijake Tomaž Lah.
Mag. Urban Bergant je poudaril, da uspešno podjetje potrebuje tako vizionarje, ki si upajo sanjati, kot množico tehničnega kadra z zelo specifičnimi znanji, ki znajo te vizionarske projekte in zamisli tudi realizirati. Prepričan je, da je ravno srednja šola tista prelomna točka v življenju mladega človeka, ko mora čim prej spoznati, kaj ga v življenju dejansko veseli in želi početi: »Takoj, ko ugotoviš kaj te veseli, deluj v tej smeri in drži ter razvijaj to idejo kot hobi vse svoje življenje, kajti nihče ne zdrži opravljati duhamornega poklica 40 in več let. ZDAJ je čas – in časa imate zdaj največ – da absorbirate razna znanja. ZDAJ je čas za vašo življenjsko odločitev.«
Od Newtona in Pitagore do poslovnega uspeha
Jure Ugovšek je povedal, da se zaveda (in se še dobro spominja svojih mladih let), da mladostniki razmišljajo čisto o drugih stvareh, kot bi želeli odrasli – starši, učitelji,… Če pa se vsak iskreno zazre vase, lahko prizna, da se vsaj z delčkom možganov sprašuje o svoji poklicni poti.
»Poleg vejic pri slovenščini, Newtona in Pitagore dijaki na tej šoli razmišljate še o čem drugem. Vem, tudi sam sem sedel na teh klopeh 15 let nazaj. S tem ne mislim le na razmišljanje o puncah, o žurkah ob koncu tedna, ampak tudi o prihodnosti, o karieri. Pa povprašajmo goste kako so oni razmišljali o svoji karieri, ko ste bili vaših let, kako se je to vprašanje spreminjalo tekom let in kakšni so bili njihovi prvi koraki do današnjega uspeha?«
Mag. Urban Bergant je o svoji karierni poti povedal, da je bil 10 let zaposlen v večjem podjetju TITAN, ampak je po tem času spoznal, da mu tako veliko podjetje ne nudi ugodnih pogojev za realizacijo svojih zamisli in svoj razvoj, zato je bil zanj to znak, da gre po 10 letih pridobivanja izkušen v velikem podjetju na svoje.
»Jaz bom pa podjetnik!« je bil že kot srednješolec prepričan in trdno odločen Tomaž Lah, ki že kot mlad razmišljajoč človek ni prenašal velikih firm, rigidnih sistemov in raznoraznih šefov – kot je v šali izpostavil. »Vedno sem imel željo, da kaj ustvarim, naredim sam. Zato sem že zelo mlad mrežil, iskal kolege, ki so prav tako želeli ustvarjati, biti aktivni. Povem vam, da gre človek tja, kamor rine,« je bil nazoren Tomaž Lah, ki mu je pritrdil tudi dr. Marjan Pogačnik: »Ameriški psiholog Brian Tracy piše o tem, da je dognano, da za kar se odločiš, boš tudi postal – ne glede na omejitve, ki te čakajo na poti. Svojo odločitev shraniš v podzavest in nato zavestno ali podzavestno tvoje aktivnosti, odločitve in dejanja vodijo k tvoji odločitvi in cilju. Torej – odločite se čim prej in – delujte v tej smeri.«
Predhodnikom je pritrdil tudi Ivan Hribar, ki je le dodal, da pač nekatere čaka malo daljša, nekatere pa malo krajša pot. »S prijatelji smo že pri 18-ih letih risali bazene in kovali načrte kako jih bomo udarniško naredili. Potem je moralo miniti kar 20 let – ko smo si ustvarili svojo poklicno pot in družine – da je ideja dozorela in smo jo kljub velikim dvomljivcem tudi spravili v življenje – kot to lahko vidite danes. Vizijo Term Snovik lepo ponazarja slogan Za energijo narave in ponosni smo, da smo že 15 let poznani kot EKO svet termalnih užitkov. V 15-ih letih smo pogostili že davmilijontega gosta in veseli smo, da se gostje znova in znova vračajo v naš gostoljubni objem. Za to pa je bistveni predvsem pozitivni naboj, visoka sinergija z domačini, skrb za trajnostni zeleni turizem, ki nam je prinesel lepa priznanja (Green Slovenia destinacija,…), skrb za okolje, ki ga čim manj obremenjujemo, poudarek na temalni vodi ter posluh za gosta, » je formulo za razvoj turistične destinacije razkril Ivan Hribar.
Sam svoj gospodar – je to preprosto?
Jure Ugovšek je povedal, da v pogovorih z mlajšimi opaža, da bi številni radi postali sami svoji gospodarji in svoje goste povprašal o vseh plateh takšne odločitve: »Lahko poveste kaj pomeni in kako trnova je lahko ta pot? Kakšne so torej prednosti in kakšne slabosti ustvarjanja lastnega podjetja v primerjavi s kariero znotraj podjetja?«
Mag. Urban Bergant ima na svoji poklicni poti najprej 10-letne izkušnje v korporaciji, nato ravno tudi 10-letne izkušnje v svojem lastnem podjetju kot direktor in lastnik podjetja: »Vsekakor je velika razlika v odgovornosti – na tebi – kot na direktorju – je veliko večja odgovornost, saj moraš poskrbeti za dovolj stabilnega stalnega dotoka sredstev med drugim tudi za konstantne plače za svoje zaposlene. To pri mladem podjetju ni velikokrat lahko doseči. Lastnik mora biti vizionar z veliko mero inovativnosti in mora znati svojo ekipo prepričati, da gredo skupaj s tabo v pravo smer. Sreča nato nastopi po 7 letih trdega dela. Nasprotno kot npr. kot vodja programa, zaposlen v podjetju, nosiš manjšo finančno in poslovno odgovornost, imaš pa več časa za razvijanje idej, ki pa morajo biti žal usklajene z vodstvom, kar ti da manj prostih rok pri odločanju.
Tomaž Lah je dijakom razkril realno plat in pomembnost podjetništva v našem kraju: »Naj vas vprašam takole – če ne bi bilo nas podjetnikov v Kamniku, koliko družin bi bilo brez vsaj ene plače? Koliko staršev ne bi zmoglo plačevati vašega šolanja? Naša vizija je narediti Slovenijo in Kamnik boljša, lepša za naše generacije. Vse je odvisno tudi od vas – koliko se boste učili, izobraževali in s svojim znanjem in delom omogočili študij svojim otrokom. In nobeno pritoževanje nad državo ali bivšim sistemom ali neznosnim sosedom nam ne bo pomagalo. Vse je odvisno od nas – in vas – samih. Veliko potujem in primerjam Slovence z drugimi narodi – povem vam, da smo zelo sposobni, iznajdljivi, inovativni in veliko znamo. Za uspeh moraš imeti vsaj malo talenta za prodajo, veščine komuniciranja in dela na sebi – če ste introventirani, se potrudite razviti svojo ekstrovertirane lastnosti. UPAJTE SI! Življenje se nato pelje samo po sebi – prej ali slej tudi sreča potrka na vaša vrata. In uspeli boste.«
Zgodba Ivana Hribarja je prav tako specifična, saj je že v študentskih letih pokazal veliko zanimanja za razvoj podeželja in lokalne skupnosti ter vasi Snovik. Znal je vključiti tudi domačine ter stroko, ki je dala projektu term v Tuhinjski dolini tudi potrebno noto avtoritete: »Bili smo majhno, dinamično podjetje s projektnim pristopom dela. Veliko sem se naučil tudi na primeru Rogaške. Zelo pomembno pa je bilo, da smo po vsaki fazi in majhnem uspehu naredili žurko in se znali poveseliti – največ idej za naprej smo dobili t+ravno na teh zabavah. Polagam vam na srce – če si prepričan v svojo idejo, ne poslušaj pripomb okolice – sledi svoji ideji. Na koncu pa je zame največji uspeh in ves dolgoletni trud je poplačan, ko vidim, da se gostje vračajo k nam.«
Slovenija vs. milijardam Kitajcev in Indijcev?
Jure Ugovšek je goste povprašal o konkurenčnih prednostih Slovenije v globalnem smislu: »Če pogledamo kaj se dogaja po svetu, kako visoko gospodarsko rast dosegajo države kot sta Kitajska in Indija, se vprašamo kako bo svet izgledal čez desetletje ali dve in kaj bomo tedaj počeli v Evropi ter – vsaj z geografskega vidika – v majhni Sloveniji. Vi tekmujete in premagujete konkurenco v tujini: bodisi pri privabljanju tujih gostov, opremljanju hotelov in casinojev, oziroma kot dobavitelji multinacionalkam. Kako vi vidite to prihodnost? Bomo Slovenci uspeli konkurirati milijardam Kitajcev in Indijcev?«
Mag. Urban Bergant je povedal, da gredo zaradi nizke cene dela trendi proizvodnje v Indijo, ker se Kitajska delovna sila draži: »Verjamem pa, da slovensko podjetje, ki ima dovolj inovacij in marljivih ljudi na svojem specializiranem področju lahko uspešno konkurira na celem svetu.«
Tomaž Lah je prepričan: »Nima smisla, da se bojimo Kitajcev ali Indijcev. Osredotočiti se moramo na to, kaj dejansko potrebujejo ljudje, da bomo boljši od konkurence. Bistveno je, da po svetu hodimo z odprtimi očmi in znamo opaziti priložnosti, ki so neprestano okoli nas. Dejansko ne moremo konkurirati masovnim serijam proizvodom brez dodane vrednosti (Hitachi, izdelava letalonosilk, hitrih železnic,…). Kitajska in indijska industrijska družba se razvija po eksponentni krivulji. Problem s Kitajci vidim v tem, da so kljub njihovi veliki tehnološki razvitosti na eni strani, še vedno milijoni njih pripravljeni delati za 1 dolar. Dejstvo pa je, da lahko konkuriramo lahko s tem, da poleg produkta (v našem primeru sok) znamo zraven prodati opremo in kvalitetno storitev – to pomeni, da prodajmao verigo dodanih vrednosti. Dobra prodaja pa je odvisna od tega ali znaš začutiti potrebo ljudi (v našem primeru hotelskih gostov in osebja).«
Ali ste srečni?
»Če bi bili danes stari 16 ali 17 let, kaj bi počeli? Bi zahajali v Kikštarter, bi se neprestano učili ali ves čas komunicirali s svetom prek snapchata, instagrama ter ostalih orodij socialnih omrežij? Kakšno je vaše sporočilo današnji mladini? Kaj bi sebi sporočili, če bi se srečali v preteklosti, ko ste bili njihovih let? Kako začrtati svojo življenjsko pot, da bodo srečni?« Ta pomembna vprašanja je novinar Jure Ugovšek ob koncu zastavil svojim gostom in tudi dijakom GSŠRM. Dijaki so sicer v en glas zavpili, da so srečni. Mi jim radi verjamemo in jim želimo, da njihova sreča traja in traja.
Dr. Marjan Pogačnik verjame, da je sreča v ravnovesju med osebno srečo in poslovnim življenjem: »Vendar kako to doseči? Na žalost vse prevečkrat družinsko življenje podrejamo poslovnim uspehom. Pa to ni prav. In tu lahko vidimo, kako zelo nam lahko pomaga znanje, da se znamo organizirati tako, da bomo grozovito učinkoviti. Včasih moramo nase pogledati z distance kot zunanji opazovalec in preceniti koliko se obvladamo. Koliko smo dejansko v tem ravnovesju. Zato se moramo neprestano izobraževati v tej smeri, da obvladamo svoj čas in ga znamo izkoristiti optimalno – za posel in za družino. To je sreča.«
»Hvaležnost. Občudovanje. Uživanje. Te tri komponente imajo globji pomen za srečo in v tem vrstnem redu moramo prenesti tudi v posel. Izrazimo hvaležnost za uspehe. Občudujmo rezultate svojega dela in dela svojih sodelavcev. Uživajmo v skupnih rezultatih skupaj s sodelavci, z družino. Veliko se učim od mladih. Prav je, da ste odštekani. Tako gremo vsi skupaj lažje čez prepreke, ki so nujna začimba našega življenja. To je sreča,« je svoj pogled na življenje in srečo povzel Ivan Hribar.
Iz majhnega kraja v tujino – kamniška podjetja
Jure Ugovšek je takole zaključil zanimivo in mestoma zelo duhovito razpravo okrogle mize o podjetništvu in predal besedo vodji KIKštarterja matjažu Jugu: »Zdi se mi, da so bili naši gostje dobra reklama za podjetništvo. So živi dokaz, kako se iz majhnega kraja, da na tak ali drugačen način uspešno prodreti v tujino. Če se morda kakorkoli vidite v tej vlogi, imate priložnost, da se podružite s somišljeniki v kamniškem start-up pospeševalniku Kikštarter. Kdo ve, morda pa boste ravno vi tisti, ki boste čez desetletje svoje izkušnje takole delili s prihodnjimi generacijami kamniške srednje šole.«
Več o tem, kaj se dogaja v Kikštarterju, pa je dijakom povedal Matjaž Jug, vodja Kikštarterja, ki jih je pozval, da se že zdaj začnejo udeleževati vseh delavnic , startup šole podjetništva, KIK off-ov, raznih svetovanj, predstavitev tudi drugih podjetnikov, mentorskih srečanj, strokovnih predavanj.
»Naš cilj je ustvariti kreativno okolje za razvoj kadrov in vaših poslovnih idej. Kdaj začeti? Pri sedemnajstih? Pri osemnajstih? DA. Začnite takoj. Jutri boste že zamujali. Dobrodošli že na Start-up weekend ta vikend, ki bo vaš in naš podjetniško zabaven vikend poln nagrad in zanimivih izkušenj,« je dijake k aktivnemu delovanju pozval Matjaž Jug.
Kot nam je po dogodku sporočila profesorica Suzana Andoljšek, ki poučuje poslovanje podjetij in poslovne projekte, so bili dijaki zadovoljni s predstavitvijo podjetništva na takšen način. Zavedati se moramo, da so ravno zaradi svoje neposrednosti in iskrenosti prav oni najzahtevnejša publika.
»Današnja okrogla miza s priznanimi kamniškimi podjetniki je bila dijakom zelo všeč, saj so iz nje dobili veliko novih informacij o podjetjih in njihovih dejavnostih. Iz prve roke so izvedeli, kakšna so bila najstniška razmišljanja in cilji sedaj uspešnih podjetnikov. Všeč jim je bila tudi misel, da je potrebno za svoj uspeh garati in da uspeh ne pride čez noč. Pri delu moramo biti 120%, ker tistih, ki so »le« 100% je že veliko. Dijaki so zadovoljni, da se teoretična znanja dopolnjujejo tudi s praktičnimi izkušnjami, zato si v prihodnje želijo čim več takšnih srečanj,« nam je sporočila profesorica.
Pripravila: Nina Irt
