Poklon padlim borcem na Prevojah v Zgornjem Tuhinju

Župan Marjan Šarec se je dopoldan skupaj z gosti Veleposlaništva Združenih držav Amerike, poslancem Državnega zbora mag. Matejem Toninom, podžupanom Igorjem Žavbijem, predstavniki veteranskih organizacij občine Kamnik ter praporščaki, poklonil padlim borcem na Prevojah v Zgornjem Tuhinju.

Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik in Tuhinj je že trinajsto leto zapored pripravilo spominsko slovesnost pri spomeniku 192 padlim borcem v Zgornjem Tuhinju, med katerimi sta bila tudi vodja ameriške vojne misije kapetan Charles Fisher ter dr. Peter Držaj, ki sta 26. decembra leta 1944 padla v vasi Češnjice.

Zbrane je sprva nagovoril župan Marjan Šarec, ki je izrazil spoštovanje do vseh padlih v bojih za svobodno Slovenijo: »Dobrodošli na kraju spomina in opomina. Prišli smo do 70-letnice. Oddaljeno in hkrati blizu, kajti včeraj sem na družbenih omrežjih zasledil zapis našega podžupana, da je skozi Tuhinjsko dolino videl na hišah obešenih več Božičkov, kot pa slovenskih zastav. To nam veliko pove. To pove, da ne znamo dovolj ceniti tistega, kar smo si priborili oziroma tistega, kar so nam priborili naši predniki. 70 let je od tega, kar so ti junaki, tukaj, dali življenje, mi pa še danes ne znamo potrpeti in ceniti naše države takrat, ko ji gre slabo. Veliko damo, pravimo vsaj, na prijateljstvo. Prijateljstvo se kaže takrat, ko je težko, ko je hudo. Tudi ljubezen do domovine je taka. Takrat jo moramo ceniti in spoštovati, ko ji gre težko. V veliki meri ji gre težko tudi zaradi nas, ki je ne znamo ceniti in dopuščamo, da zaide na stran pota. To ne pomeni, da ne smemo izobešati zastav in moramo vsak dan tarnati. Borci, spomnimo se, so se štiri leta močno trudili. Njim smo dolžni ta spomin. Zaradi njih smo dolžni ceniti državo.«

Kot rečeno, so se v Prevoje prišli pokloniti tudi gostje z Veleposlaništva Združenih držav Amerike, kjer je nekaj besed v njihovem imenu povedal major Perry Read in se zahvalil za sodelovanje ob slovesnosti, ko se spominjamo Fisherja in vseh tistih, ki so dali življenja za svobodo

Slavnostni govornik je bil predsednik Zveze slovenskih častnikov, upokojeni generalmajor dr. Alojz Šteiner, ki je v nagovoru dejal: »Dovolite mi, da začnem s praznikom samostojnosti in enotnosti, ki smo ga v Sloveniji praznovali včeraj. Pred 24. leti so bili 26. decembra razglašeni izidi plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji. Ob zelo visoki udeležbi je za samostojno državo glasovalo 88,5 odstotka volilnih upravičencev, s čimer je dosežena do takrat najvišja stopnja enotnosti v zgodovini naroda. Šest mesecev kasneje smo razglasili samostojno državo in se takoj za tem znašli v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Osamosvojitev je izjemni dosežek, ki sovpada s koncem hladne vojne, ene od treh velikih v prejšnjem stoletju. Prispevek in ponos za doseženo ob osamosvojitvi si pripisujemo številni, v bistvu pa je šlo za uresničitev dolgoletnih slovenskih želja in prizadevanj mnogih za samostojnost naroda. Med prizadevanji izpostavimo kamniškega rojaka generala Rudolfa Maistra in njegove borce, ki so zaslužni za ohranitev severne slovenske meje. Dodajmo partizansko vojsko in narodno osvobodilni boj, po zaslugi katerega smo bili na strani zmagovite koalicije, ki je v drugi svetovni vojni premagala nacizem in fašizem. Navedeno in še kaj, je predstavljalo osnovo tudi za osamosvojitvena prizadevanja v letu 1990 in 1991. Včasih se teh dejstev nekako sramujemo ali jih neupravičeno potiskamo na stran in zamegljujemo. Zato danes, ob tem spominskem obeležju velja izpostaviti, da so korenine na katerih je zrasla slovenska neodvisnost in samostojnost tudi tukaj. Ravno na tem mestu najdemo potrditev za povedano. To je tudi razlog, da sem povezal dogodke, čeprav smo se danes zbrali, da bi se poklonili ob obeležju 192 padlim partizanom in ameriškemu kapetanu Charlesu Fisherju, ki je na včerajšnji dan pred 70 leti padel pod streli nemške okupacijske vojske skupaj s 17 partizani v Češnjicah. To se je zgodilo v času ofenzive na prelomu leta 1944/45, ko so SS divizija Galicija in Rossenerjevi policijski polki poskušali onemogočiti in uničiti partizanske sile na tukajšnjem širšem območju in vzpostaviti pogoje za lažji izmik nemških in kvizlinških sil iz Jugovzhodne Evrope. Charles Fisher je bil najvišji časnik ZDA, pri slovenski partizanski vojski, ki je padel in leži v slovenski zemlji. Bil je eden prvih zavezniških častnikov in vodja ameriške vojaške misije pri 4. operativni coni. Vodil je skupino, ki je povezovala dobavo, predvsem tehnične in sanitetne pomoči za partizansko vojsko, obenem pa bil tudi zveza zaveznikom med slovenskimi in koroškimi partizani. Ena od njegovih nalog je bila povezana tudi z evakuacijami rešenih, sestreljenih zavezniških pilotov na slovenskem. V knjigi Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni, zasledimo, da je bilo nad Slovenijo sestreljenih 108 zavezniških letal z okrog 750 člani posadk. Med njimi je bila približno tretjina Američanov. Partizani so jih 362 rešili in našli še 92 mrtvih, Nemci in domobranci pa so jih zajeli okoli 300 in jih pošiljali v vojaška taborišča. Fišer je izgubil življenje, ko je pri partizanih opravljal službo za zaveznike. Ni mu bilo dano, da preživi in prenaša resnico o osvobodilnem boju v Sloveniji. Mi pa lahko. Ne le zaradi kapetana Fisherja in partizanskega zdravnika Petra Držaja, ki je bil ustreljen na isti dan, ter številnih drugih partizanov, ampak tudi zaradi naporov in gorja, ki so ga pretrpeli partizani med to ofenzivo, pa tudi zaradi trpljenja civilnega prebivalstva v vojni nasploh. Predvsem pa zaradi mladih, ki so z nami na današnji slovesnosti. Povejmo, da je vojna nekaj najhujšega kar se lahko zgodi posamezni generaciji. Vojna namreč med ljudi prinese ogromno trpljenja, žrtev pa tudi sovraštva. To vemo iz prve velike vojne, pri kateri se letos spominjamo 100-letnice njenih katastrofičnih začetkov. S katastrofičnim značajem in posledicami prve svetovne vojne se po njenem koncu, ne zmagovalci, še manj pa poraženci, niso strinjali. Po načelu, da lahko bolje in učinkoviteje, so dve desetletji za tem divjali v drugo, še bolj uničujočo morijo. Tudi po drugi svetovni vojni, 70 let zmage nad nacistično in fašistično politiko in strukturami, ki so jo vodile, bomo obeležili prihodnje leto. Mnogi so, ki jim je bilo vojnega pekla in uničevanja dovolj, govorili, »nikoli več vojne«. Te pa se ni dalo zbrisati iz družbene scene in kot primeren nadomestek se je pojavila hladna vojna. Ta je strašila po Evropi in svetu polna štiri desetletja. Ob omenjenih okroglih obletnicah vojn se, upoštevajoč dogajanja na kriznih območjih, danes zdi, kot da si naslednja vojna ali vojne zopet jemljejo zaletišče za odskok v človeški vsak dan. Pri tem se običajno nabere še nekaj ideoloških nasprotij in bratomornega sovraštva tako, da uporabi sile in nasilja ter posledično trpljenju in žrtvam ni videti konca. Zato je prav, da se ob slovesnostih, kot je današnja spomnimo žrtev, se jim priklonimo, ponovimo zgodovinska dejstva, da ta ne bi izginila ali bila potvorjena. Povejmo, da si vojne in trpljenja ne želimo več in politike, ki vodijo k temu,  zavračamo. Pri tem imajo posebej pomembno vlogo ravno domoljubne in veteranske organizacije. V Zvezi slovenskih častnikov, kateremu predsedujem, se tega zavedamo in to poslanstvo pomagamo tudi udejanjati. Spoštovani, naj se ob koncu še enkrat zahvalim organizatorjem in vsem prisotnim zaželim srečno in uspešno novo leto. Hvala pa tudi zvezam zaveznikom med slovenskimi in koroškimi partizani. Ena od njegovih nalog je bila tudi povezava, z evakuacijami rešenih, sestreljenih zavezniških pilotov na Slovenskem.«

 

V kulturnem programu je sodelovala Častna enota Slovenske vojske, Moški pevski zbor DKD Solidarnost, Mirta in Mina Brajer ter Kulturno-zgodovinsko društvo Triglav. Vezna beseda je pripadala Barbari Božič.

Besedilo in fotografije: Občina Kamnik