Polde Mihelič – Foto: Paris Match
Sinoči, 16. oktobra 2014, je bila v galeriji Miha Maleš v Kamniku, odprta retrospektivna razstava del Poldeta Miheliča – V iskanju pozabljenih trenutkov, ki bo na ogled do maja 2014.
Gre za prvo kamniško razstavo slikarjevih del po njegovi smrti in lahko rečemo, da je Polde Mihelič, čeprav sedem let po svoji smrti, z razstavo svojih del v eminentnem kamniškem razstavišču, slednjič le dočakal priznanje za njegovo umetniško ustvarjanje, ki mu ga je, za časa njegovega življenja, ozkogleda in neprizanesljiva ‘umetnostna stroka’, ki se občasno bolj navdušuje nad polulanimi, ali kako drugače onesnaženimi platni, povečini odrekala.
Bržčas jim je Polde Mihelič, prijazni stric z belimi brki in velikim klobukom, kot se nas ga večina spominja, povzročal težave s predalčkanjem. Tako imenovani umetnostni strokovnjaki najbrž niso mogli, oz. bolje rečeno, niso hoteli razumeti, da se je Polde Mihelič kot slikar, ki ni bil povsem brez likovne izobrazbe, dasiravno svojega slikarskega znanja ni mogel, oz. ni smel, oplemenititi na akademiji, zavestno odločil za t.i. naivno upodabljanje, kakršno naj bi se ‘spodobilo’ zgolj samoniklim likovnim naturščikom.
Polde Mihelič – Vasovalka | 1989
Ampak Polde Mihelič, ki so mu nemalokrat, sploh ob pripovedovanju zgodb iz otroštva, na oči kaj rade privrele tudi solze, je bil pač tak; preprosto iskren in čustven, oziroma, če že hočete, tudi naiven. In najbrž je prav zaradi te svoje ‘naivnosti’, vsemu navkljub, ostajal zvest samemu sebi in svojemu likovnemu ustvarjanju, ki ga ni podrejal trendom in imaginarnim ustvarjalnim zapovedim časa v katerem je živel. Vse do zadnjega je, kot podobe z njegovih del, kleno in trmasto vztrajal na svojem, četudi včasih nekoliko otožnem, bridkem in osamljenem, vendar toplem, predvsem pa domačem ustvarjalnem zapečku iz nekih drugih, nostalgičnih in pozabljenih časov, ki jih, četudi se morda tega sploh ne zavedamo, vsi pogrešamo.
Ob odprtju razstave je, v imenu organizatorja razstave Medobčinskega muzeja Kamnik, številne prisotne pozdravila direktorica mag. Zora Torkar, o ustvarjanju Poldeta Miheliča, je spregovorila umetnostna zgodovinarka in kustosinja razstave Saša Bučan, z glasbenima točkama, pa sta program odprtja popestrila mlada harmonikarja Gaj Prah in Aljaž Kadunc.
O Poldetu Miheliču je Foto, kino in video klub Mavrica posnel film Cekin bi dal, ki je leta 2009 na mednarodnem festivalu v Mariboru prejel nagrado za filmsko zgodbo in zvok. Film si bo mogoče ogledati na razstavi.
Razstava, ki bo na ogled do meseca maja 2015, je nastala v sodelovanju z Galerijo likovnih samorastnikov v Trebnjem ob slikarjevi 90. letnici in je, kot poklonu avtorju, postavljena tudi v Galeriji Miha Maleš v Kamniku. Na ogled je 58 avtorjevih del in številni zapisi v obliki osnutkov, risb in krokijev.
