Joj, no, nov teden, nove videokonference. Ne maram Zooma. Ne morem več. Kdaj se bomo že vrnili v šolo? Pogrešam prijatelje. To je tako nefer!
To so izjave, ki jih vsak dan slišim od učencev in so popolnoma na mestu. Na veliko stvari žal ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na to, kako se bomo odzvali. Konec koncev nas slaba volja pripelje v še večje nezadovoljstvo, ko vidimo le črne scenarije, ki si jih (pre)hitro napletemo v glavi.
Vedno imamo na voljo dve možnosti: lahko se prepustimo jezi in nemoči, lahko pa sprejmemo stvari takšne, kot so, in iz njih potegnemo najboljše. To je ena izmed misli, ki mi je ostala v spominu od dneva, ko sem prvič v živo spoznala Denisa Porčiča – Chorchypa. Denis ni le gora mišic in tetovaž, ampak tudi prijazna in nežna duša, ki svoje znanje in veselje do življenja nesebično predaja naprej. Je človek, ki si bo zate vzel čas, pa čeprav te je komaj spoznal, in je človek, ki s svojo preprostostjo, iskrenostjo ter pozitivno energijo navdušuje ljudi okoli sebe. Ravno v tem času so takšni ljudje še toliko bolj dragoceni. Denisa sem povabila na eno izmed oddelčnih skupnosti, ki že tretji mesec potekajo preko videokonferenc. Zakaj? Ker se splošni negativizem počasi širi tudi na otroke in ker jim želim pokazati, da se kljub omejitvam da veliko doseči.
Denis nas je v pogovoru najprej popeljal k svojim glasbenim začetkom, ko je bil del raperske skupine Kocka. Že takrat si je želel razbliniti predsodke o “širokohlačnikih” in širiti energijo povezovanja ter sodelovanja. Spoznal je, da se je potrebno učiti od vseh ljudi: od dobrih posrkati znanje, od slabih pa spoznanje, kaj nam škoduje in katerih napak ne smemo ponoviti.
Denisova pot do profesionalnega borca je predstavljena v njegovem dokumentarcu Pot Samuraja, ki je na filmskem festivalu v Paklenici osvojil prvo mesto po izboru občinstva. Film je vreden ogleda, saj je zelo iskren in čustven, obenem pa poln upanja. Govori o sprejemanju porazov, trdem delu in premagovanju ovir, ki tičijo v naših glavah. Denis je o sebi povedal, da so ga neuspehi gnali dalje, saj je zaradi njih postajal vedno boljši. Prav zaradi porazov je garal še toliko bolj, analiziral svoje napake in napredoval. Ves čas se zaveda, da bo vsak njegov naslednji nasprotnik samo še boljši, močnejši. Tako kot v življenju. Napake, ki jih naredimo, ovire, zaradi katerih pristanemo na tleh, so tam z razlogom. Če verjameš vase in v to, da boš s trudom dosegel svoj cilj, ga boš. Če si prepričan, da nisi dovolj dober in da ti ne bo uspelo, pa imaš ravno tako prav. Vedno je potrebno gledati naprej, gor, tja, kjer so naši cilji in naše sanje. Čeprav se sliši klišejsko, morda utopično, pa pozitivno razmišljanje in trud zagotovo pripeljeta do rezultatov. To, kar misliš, to postaneš. Premagati moramo same sebe, zato je vseeno, kako dobre ocene ima tvoj sošolec, kako drag avto ima tvoj sosed ali kateri iPhone ima tvoj prijatelj. Edina oseba, ki se ji moraš dokazati, si ti sam! To pa se zgodi takrat, ko sprejmeš samega sebe takšnega, kot si: v vsej svoji nepopolnosti. Ravno to nas dela posebne.
Zakaj bi torej svojo energijo tratili za negodovanje, širjenje slabe energije in razburjanje nad stvarmi, na katere nimamo vpliva? Izkoristimo omejitve v svoj prid in znotraj lastnega sveta iščimo priložnosti. V življenju je potrebno delati tudi stvari, ki ti niso všeč, a so pomembne, da lahko prideš do cilja. Če iščemo izgovore, smo izgubili že na začetku.
Čas, v katerem smo se znašli, ni samo čas omejitev, ampak tudi novih priložnosti. Ostane nam le odločitev: lahko dopustimo, da nas nemoč in strah popeljeta v črno luknjo, lahko pa pokažemo, da smo se pripravljeni prilagoditi oviram in se osredotočiti na vsako še tako majhno svetlo zvezdo, ki nam polepša trenutek. Energija, ki jo oddajamo v vesolje, se bo namreč slej ko prej vrnila nazaj k nam. Upam, da to ne bo asteroid, temveč zvezdni utrinek, ki bo poln upanja.
Breda Banovšek, učiteljica na OŠ Toma Brejca
