Pravljice našega otroštva so navdušile kamniško občinstvo

Kljub temu, da naj bi Pravljice našega otroštva Prešernovega gledališča Kranj odprle sezono Maistrovega abonmaja že oktobra, ni bilo navdušenje kamniškega občinstva 19. januarja nič manjše.

Več kot tri ure trajajoča predstava je, kljub precej statični vlogi igralcev, ki so bodisi ves čas sedeli na kavčih, bodisi se sprehodili do čaja in nazaj, prikovala poglede Kamničanov, ki so v teh dragocenih 200 minutah zdrsnili v obdobje otroštva, ko so z velikimi očmi in naperjenimi ušesi prisluhnili pripovedovanju najrazličnejših zgodb, ki so jih ponesla na krilih domišljije.

Predstava, ki je nastala v sodelovanju Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskim narodnim gledališčem Nova gorica, je bila premierno uprizorjena 25. aprila lanskega leta v Kranju, v njej pa sodeluje izjemno raznolika igralska ekipa vseh generacij. Predstava se začne s pripovedovanjem kantavtorja Iztoka Mlakarja, ki je že vrsto let član igralske ekipe v Novi gorici, in prebije led s pravljico, ki precej spominja na legendo o kamniški Veroniki. Tudi v tej pravljici se namreč zaročenka iz kače spremeni v človeško bitje, vendar namesto repa ohrani kačji jezik. Tašča, ki bi sinu rada predočila pravo naravo bodoče neveste, ji kot plen nastavi sračje mladiče, katere mladenka vse po vrsti v celoti pohrusta, sin pa zgrožen obsodi mater čarovništva. Šele po seriji obratov sin spozna, da se je glede zaročenke motil ter si izbere drugo nevesto.

Gledalci, ki za tem pripovedovanjem pričakujejo, da bodo pravljici o kači sledile še druge podobne pravljice, so v zmoti. Ko govor preide k pravljici o Janku in Metki, se namreč razvije več verzij te znamenite pravljice, ki si jih izmenično “podajajo” preostali igralci v vlogi Doroteje Nadrah, Darje Reichman, Vesne Pernarčič, Blaža Setnikarja, Gregorja Zorca in Urške Taufer. Tako lahko prisluhnemo zgodbi o dveh lačnih otrocih, ki se šele v kolibi čarovnice dodobra najesta in skupaj z njo srečno živita do konca svojih dni, kot tudi alternativni zgodbi o tem, kako zaradi lakote in nečimrnosti staršev umreta sama sredi gozda.

Najbolj doživeto pripoved o Janku in Metki pove Doroteja Nadrah, ki gledalcem s tako strastjo in vnemo opiše lik “čarovnice”, da ga marsikdo doživi na telesni ravni kot naval slabosti, gnusa in prezira. Vendar predstava, ki je v gledališkem listu opisana kot avtorski projekt, ne predoči samo tragičnih in komičnih verzij pravljic kot so Janko in Metka, Rdeča kapica, Zvezdni tolar, Palčica itd., temveč s pomočjo izjemnih improvizacijskih veščin igralcev razvije celo čustveno paleto doživljajev, vizij, zvočnih učinkov (ki jih nastopajoči sproti izvajajo s pomočjo naravnih materialov) in lucidnih sugestij, ki jih nastopajoči v čedalji večji meri dopolnjujejo s svojimi osebnimi zgodbami iz otroštva.

Predstava je namreč sestavljena iz dveh delov – če je v prvem delu poudarek na pravljicah, ki jih vsi bolj ali manj dobro poznamo iz našega otroštva, je drugi del bolj namenjen predstavitvi osebnih doživetij iz otroštva pa tudi odrasle dobe igralcev, ki na tablo obešajo fotografije svojih staršev in prvih gledaliških nastopov ter prebirajo dnevniške zapiske svojih babic.

Med osebnimi pripovedmi naj izpostavimo nastop Gregorja Zorca, ki ga sicer najbolj pogosto lahko spremljamo v najrazličnejših nastopih skupine Via negative, pa tudi v drugih performansih alternativnega gledališča, kjer pogosto v tišini izpostavlja telo različnim fizičnim ekstremom. Tokrat ga doživimo na povsem drugačen način – kot inovativnega komika, ki tako natančno opiše očetove muke ob striženju nohtov babice ter tudi lastne užitke ob striženju sinčka in sosede, da se kar ne moremo načuditi plejadi čustev, ki nas pri tem prevevajo. Še posebej, ko vmes izvemo, da sta mu v prometni nesreči umrla starša.

Režiser predstave, Jernej Lorenci, ki ga poznamo po številnih znamenitih gledaliških delih kot so Antigona, Medeja, Othello, Oresteja, Ball, Macbeth, Tri sestre, Ostržek (na začetku korone se je preizkusil tudi v režiji Škofjeloškega pasijona), je o predstavi zapisal naslednje: “Skušali bomo preplesti krožni čas pravljic in linearni čas življenja ter se trudili, da bodo naši mrtvi oživeli. Ker pravljica je izstop iz časa, je nad časom in je za vse čase. In vsa leta. Torej: hvalnica pravljici, hvalnica domišljiji, sprejetje smrti.” Živeti v polnosti pomeni, da si moramo dopustiti občutenje vseh čustev, vključno z izgubo in s strahom pred smrtjo. Prav pravljice pa nam omogočijo, da se z življenjskimi izzivi lažje spopademo, saj jih preigravamo skozi zgodbe drugih kot da bi bile nam lastne. Po drugi strani pa se s pomočjo pravljic oz. mitologije lažje spopademo s kolektivnim nezavednim in skupinskimi travmami, ki jih še nismo predelali na družbeni ravni. Zato ne preseneča, da se predstava Pravljice našega otroštva konča z obuditvijo spomina na različne družabne igre, ki smo se jih igrali z rokami (Zlata ribica je umrla ali pojdeš na pogreb? itd.), saj delujejo kot sprožilci za naše nezavedne želje in strahove – če želimo povrniti otroško čudenje, moramo začutiti oboje.

Predstava je pri kamniškem občinstvu nedvomno pritisnila na prave tipke, saj s(m)o ji namenili izčrpen aplavz, ki bo v Domu kulture odmeval vse do 23. februarja, ko bo v okviru Maistrovega abonmaja na sporedu predstava Veliki diktator.

Miša Gams