Pri včerajšnjem teku po domači Veliki planini sem znova naletel na dva motorna sankača. Objestna in zaverovana v svoj prav sta me v kleni štajerščini celo povabila k slikanju. Češ, kako se imamo fino, mar ne?! V mojem odgovoru, da sam se zagotovo imam, če mi ne bi počutja motila prav onadva s svojim nedovoljenim “prdenjem” in kaljenjem planinskega miru, sta sicer zaznala, da nismo na isti energijski ravni, a je bilo žal tudi vse!
Njun poskus, da verjetno sem pa tudi sam nekje parkiral avto in s tem onesnaževal, sem zgolj pospremil s ciničnim posmehom. Poskušal sem jima pojasniti, da je vožnja z motornimi sanmi na planini prepovedana, da kar počneta ni prav in, da mi kot domačinu in vodniku po planini njuno početje niti pod razno ni všeč!
Ko sta ugotovila, da ne zastopim njune stopnje zaznavanja užitkov v neokrnjeno zasneženi naravi sta odrohnela v smeri Mačkinega kota ali pa Ušivca in upam, da tudi nazaj v svet, ki ga ne zastopim in obsojam.
Med spustom proti pl.Konjščica in po Dolskem grabnu v dolino sem ponovno razmišljal o rešitvah, kako zaustaviti takšne objestneže. Kakšna se tudi “zabliska”, a o tem naj raje pospešeno razmišljajo tisti, ki jih volimo.
Matej Hribar,
lokalni turistični vodnik
Kamnik – Velika planina
