Predstava “Bakice”, ki je nastala pod taktirko slovenske režiserke Tjaše Černigoj in v koprodukciji Kolektiva Igralke in Zveze združenj Molekula iz Reke ter v partnerstvu s KUD-om Transformator iz Ljubljane, je svojo premiero doživela v okviru programa Reka 2020 – Evropska prestolnica kulture, slovensko občinstvo pa si jo je lanskega avgusta lahko ogledalo v sklopu ljubljanskega festivala Mladi levi.
Kamničani smo tako v četrtek, 20. januarja, imeli posebno čast, da smo si lahko pogledali to dokumentarno umetnino, s katero so nam hrvaške avtorice odprle povsem nov svet, v katerem živi precejšen del starejših žensk, ki se preživlja večinoma s pobiranjem in predelovanjem odpadnih plastenk, t.i. “povratnih boca”, s katerimi zaslužijo zgolj sedem centov na kos, pa še ta mora biti povsem neoporečen (brez vdolbin in tekočine, z nalepko in veljavno kodo na embalaži). Da bi nam pokazale v kakšnih razmerah živijo te sodobne babice in kako morajo svojevrstni reciklaži prilagoditi sam način življenja, so se avtorice poslužile zanimivih scenarističnih in scenografskih rešitev. Na oder so postavile cca. 80 plastenk, kolikor jih v povprečju uspejo v enem dnevu zbrati paberkovalke v Reki, ter zraven njih priložile ilustracije živil, ki jih za ta denar lahko kupijo (kilo kruha, jajca, liter mleka, skromen kos zelenjave). Povprečna penzija na Hrvaškem namreč znaša 2583 kun ali 369 evrov, medtem ko prag revščine znaša 2710 kun ali 387 evrov, kar pomeni, da velika večina hrvaških upokojencev ne zmore preživeti meseca brez dodatnega prekarnega dela, ki je sicer pogosta praksa tudi pri slovenskih starostnikih in celo mladini.
“Posebnost” Albine, Ljudmile, Marte in Suzane, štirih nabiralk plastenk v Reki, ki so jih s posebnim čarom in zavzetostjo predstavile štiri mlade igralke iz Kolektiva Igralke, pa je v tem, da zaradi najrazličnejših razlogov (nepriznana delovna doba, delo v tujini, neplačevanje prispevkov s strani delodajalcev) niso dosegle niti minimalne penzije, posledično pa so ostale bodisi brez doma bodisi brez osnovnih pogojev za dostojno preživljanje starosti. Igralke so tako na odru poskušale prikazati kako izgleda tuširanje na javnem wc-ju, ko imaš na voljo le dva žetona in si prisiljen v dveh minutah na brzino namiliti in oprati svoje telo in oblačila, lotile pa so se tudi problematike konkurenčnosti na tem novo nastajajočem trgu dela in celo spolne zlorabe. Kot zanimivost so predstavile mini knjižico, ki jo je na temo antropologije vsakdanjega življenja nabiralcev plastenk napisal Dražen Boca iz Požege, ki je ugotovil, da se s to dejavnostjo ukvarja 40% moških in 60% žensk, ki se jih prepozna po siromašnih oblekah in stikanju po smetnjakih. V predstavi so si igralke za protiutež nadele elegantne, modne obleke, s katerimi so svojim junakinjam namenile pet minut slave, opisale pa so tudi življenja svojih babic, ki so za razliko od nabiralk večinoma prejemale moževo penzijo ter si tako na stara leta omogočile socialno varnost. Kot zanimivost naj omenimo še duhovite video vložke, ki prikazujejo plastenko iz različnih zornih kotov, kot statusni in erotični simbol, ki je skozi reciklažo vpet v budistično vračanje enakega, medtem ko “nirvano” dosežejo babice zgolj preko zvoka avtomata, ki nabreklo plastenko v hipu splošči v neprepoznavno zmes, ki predstavlja zametek novega rojstva … in novih 7 centov, s katerimi si “plastične” babice dobesedno podaljšujejo življenje. Težko bi našli boljšo metaforo oz. prispodobo od tega stroja za uničenje plastike, ki predstavlja življenje v malem, zato smo ga gledalci toliko bolj pogrešali na odru. Čeprav so bile izpovedane zgodbe izredno pretresljive in poučne, bi režiserka dosegla še večji učinek, če bi namesto pedagoško zastavljenega govorjenja in statističnih podatkov na odru prikazala tipičen vsakdan nabiralke, ki se začne zgodaj zjutraj s prebiranjem novic o mestnem dogajanju ter s preiskovanjem košev, smetnjakov in odpadkov prijateljev, ki ji tu in tam priskočijo na pomoč. Le ob izrednih dogodkih, kot je npr. praznovanje novega leta ali koncert desetletja, se zgodi, da lahko babice naberejo tudi več kot tisoč plastenk, kar pa pomeni, da morajo celo noč pobirati ta plastični zaklad in ga ves naslednji dan s pomočjo palice ravnati in po možnosti nanj lepiti odstranjene kode in nalepke. Zadnji zabeležen rekord je padel v Reki pred leti za Novo leto, ko je eni izmed omenjenih babic uspelo zbrati kar 1600 plastenk, za katere je dobila 112 evrov.
Predstava Babice tako odpira številna aktualna družbena vprašanja, ki se tičejo dostojnega preživetja starostnikov, neplačanega in podplačanega ženskega dela ter čedalje bolj pereče problematike prekarnega dela, ki vključuje tudi delo na črno, ki mu je epidemija covida zadala nov pospešek. Pohvaliti velja tako igralke, ki so se poistovetile na eni strani s svojimi babicami, na drugi strani pa z nabiralkami plastenk, kot tudi izvirne režijske in scenografske rešitve, s katerimi so prikazale precej kompleksno družbeno problematiko. Marsikateremu gledalcu in gledalki so se ob izpovedih paberkovalnih nomadk orosile oči, še zlasti ob misli na lastno negotovo prihodnost. Predstava je med obiskovalci Maistrovega abonmaja v Domu kulture požela buren aplavz in pristno željo, da bi na štirih stolih (ali vsaj na video projekciji) zagledali prave “reciklažne” babice, saj bi njihovi obrazi in telesne poze povedali več kot na tisoče besed …
Miša Gams
