Zvočno-gibalna predstava Valovanje, ki se je v soboto zvečer odvila na odru kamniškega Doma kulture, je rezultat celoletne delavnice, na kateri so udeleženci in udeleženke raziskovali svoje telo znotraj prostora in zvoka ter tako s pomočjo improvizacij v zadnji tednih zgradili celovito dramsko strukturo z dovršeno dramaturgijo.
Čeprav je med dvanajstimi udeleženci delavnice na koncu ostalo le še šest nastopajočih, so le-ti pokazali tako vokalni, kot gibalni razpon svojega telesa in obenem dokazali, da lahko med seboj različni posamezniki znotraj skupine uravnavamo subtilne energije in jih prepletemo v vsemogočen pulsirajoč organizem, v katerem se med drugim zabriše tudi razlika med nastopajočim in obiskovalcem oz. plesalcem in gledalcem. Sedeži so bili namreč prestavljeni na oder in je na tak način predstava še bolj postala intimna, kar je na koncu botrovalo k temu, da se je formiral krog, v katerega so bili povabljeni vsi gledalci, ki so dobili priložnost, da spustijo svoj glas na prosto in se z gibanjem povežejo med sabo.
Da gre za svojevrstni eksperiment, ki preizkuša meje individualnega/kolektivnega, zavestnega/nezavednega, artikulirane/telesne govorice in razmerja Jaz/Mi/Ti, je zapisano tudi v povzetku predstave: “Valovanje je skupni sinonim za soustvarjanje, za skupno kolektivno delovanje, ki med nami valovi že nekaj mesecev. Je fino, prefinjeno, poglobljeno, igrivo in zavestno balansiranje med Jaz in Mi, in med Mi in Jaz, čemur bomo dodali novo komponento – Vi in Ti. V tem stiku bomo preizkušali porozne meje zavestnim delovanjem in podzavestnim tokom, ki bo vzvaloval med nami ter ustvaril vibracije iz globin, ki silijo na površino ter se razlivajo v prostor. Naš prostor.”
A pojdimo od začetka – predstava se je začela v temi z mrmranjem in poizkusom artikuliranja posameznih zlogov, pri katerih se je gledalec na moč trudil razbrati nek pomen, sporočilo ali smisel, kar je takoj sprožilo vprašanje o tem, do kolikšne mere se naši možgani nenehno trudijo razbirati pomene v poplavi kaotičnih zvokov in nedoločljivih sestavljank zlogov. Nam artikulirani jezik res ponuja varnost in smisel ali nas ovira, da bi se poglobili v primarna čustva in občutja, ki so bila prisotna še preden smo spregovorili? V nadaljevanju so se nastopajoči vsak v svojem ritmu pomikali po odru in nakazovali, da ima vsako telo svoj karakter, svoj zvok in svojo frekvenco premikanja, dokler se na neki točki niso uskladili – tako po zvočni kot po gibalni plati – na isti frekvenci. Tudi, ko se je v ospredju znašlo telo, ki je skozi serijo zvokov in zlogov iznašlo svoj pevski izraz, so ostali nastopajoči iskali z njim skupno točko bodisi v telesni pozi bodisi skozi posnemanje zvokov. Pri tem so se pri gledalcu porajala vprašanja v smislu: Ali je smisel individuuma res v tem, da suvereno stoji sam zase ali je morda njegova vloga kot del kolektiva veliko bolj efektivna in pomenljiva? Smo res tako sugestibilna bitja, da se meje med mano in tabo tako zlahka zabrišejo? V nekem trenutku so se gibalci znašli v krčevitem podrhtavanju, ki smo ga gledalci lahko interpretirali kot libidinalno vzdraženost in željo po dokončnem (iz)praznenju vseh občutij v lastnem telesu, pri tem pa so vsak na svoj način pokazali kaj vse nosijo v sebi in kako nosijo svoja telesa, preden se ta ne upognejo pod težo čustev. Približevanje gledalcem z močnim topotanjem nog, krikom, ki prihaja iz globin trebušne predpone in zamahovanjem udov, je nedvomno pustilo močan vtis na vsakem izmed nas, ki smo sključeni na stolih upali, da ta pulsirajoča telesa ne bodo omahnila v naša naročja. Kar je posledično pripeljalo do postavljanja vprašanj v smislu: Se lahko organizem v nedogled le polni z informacijami, takšno ali drugačno hrano in čustvi, ne da bi pri tem doživel drastično praznenje vsega tega? Mar ni družba, ki v osnovi vzpodbuja nenehno kopičenje dogmatičnega znanja in stresa patološka, če ne omogoča praznenja in katarze?
Omeniti velja, da sta tako serijo delavnic kot tudi sam koncept predstave zasnovali dve interdisciplinarni umetnici – Neža Pele in Jelena Soro – prva plesalka in mojstrica intuitivnega petja, druga vsestranska vokalistka, obe pa sta raziskovalki terapevtskih in antropoloških dognanj znotraj umetnosti. Tudi ostalim soustvarjalcem – Metki Bahlen, Gregorju Klopčiču, Živi Mahkota in Brigiti Marko se lahko zahvalimo, da so na odru pred očmi neznancev drznili razgaliti vso svojo senzibilnost in prvinsko bolečino ter pokazali, da so senzitivne improvizacije v okviru delavnic lahko dragoceni material za delo na sebi kot tudi platforma za evolucijo gledališke oz. gibalne skupine. Pohvaliti velja tudi oblikovalko svetlobe Manco Vukelič, ki je z raznimi svetlobnimi učinki stopnjevala vzdušje, kot tudi dramaturginjo Andrejo Kopač, ki je predstavi nadela dramsko strukturo, ki je nenehno fokusirala gledalčevo pozornost in mu vzbujala eksistencialna vprašanja.
Predstava Valovanje je dan pred kamniškim nastopom doživela premiero v ljubljanskem Plesnem teatru, kjer so občasno – v kombinaciji z delavnicami v mekinjskem samostanu – potekale tudi priprave. Čeprav je na premiero prišlo dvakrat več ljudi kot na sobotno predstavo, pa smo imeli Kamničani privilegij zaplesati z nastopajočimi na odru in doživeti zaključek kot ga sicer nismo vajeni.
Miša Gams
