Če v veselo zabavni televizijsko-gostilniški »ajmoht« zmešaš Staneta Vidmarja, pevce in pevke s kora svetega Benedikta v Stranjah, dodaš še ansambel Bitenc, citrarja Tomaža Plahutnika, Krčmarjeve pastirske domislice ter kuharske spretnosti Janeza Uršiča, potem dobiš prav zabavno oddajo Veselje s podokničarjem.
Veseli december je hudo naporna reč, saj nekateri še vedno prihajamo k sebi, ampak, če se kdo v veselem decembru dobro znajde, je to zagotovo Podokničar. Kako bi se ne, ko pa je tudi za veseljačenje potrebna kondicija, sam pa ima redne veseljaške tedenske treninge, bodisi na televiziji, bodisi na radiu, mimogrede pa vsake toliko časa spleza še na vasovalsko lojtro.
Sredi decembra, ko se je prednovoletno razpoloženje šele dobro začenjalo, je bilo v gostilni Pri planinskem orlu, na snemanju oddaje Veselje s podokničarjem, že skorajda povsem praznično, Podokničar pa je v goste povabil kopico zanimivih gostov.
Za uvodne takte so poskrbeli člani ansambla Bitenc, ki so poskrbeli za začetno glasbeno ogrevanje, nato pa mikrofone prepustili pevcem cerkvenega mešanega pevskega zbora Stranje. Če se nekoliko pošalimo, bi lahko rekli, da je fara sv. Benedikta ena izmed najbogatejših slovenskih far, saj premore kar dva cerkvena pevska zbora. Tega, ki se je predstavil v oddaji in onega, »protestantskega«, katerega člani so že nekaj let na turneji.
Nič nenavadnega, kajti na koru sv. Benedikta v Stranjah se že od nekdaj lepo prepeva in marsikdo se še dobro spomni nekdanjega župnika Franceta Gačnika, ki ni bil zgolj župnik, ampak tudi glasbenik in skladatelj, njegovo pojmovanje cerkvene glasbene liturgije, pa je z ritmičnimi mašami svoj čas pomenilo pravo revolucijo, ki je bila nekaterim všeč, drugim pa spet ne, kot je v naših krajih pač v navadi.
Nekaj podrobnosti o delu in zgodovini cerkvenega pevskega zbora Stranje sta Podokničarju in gledalcem zaupali zborovodkinja Karla Urh in Mara Mlakar, seveda pa so stranjski cerkveni pevci in pevke med oddajo tudi prav čedno zapeli.
Zelo čedne jedi je skuhal tudi kuharski mojster Janez Uršič, ki je v ribarnici kamniške tržnice nalovil ribe in iz njih pripravil same imenitne ter očem in trebuhom prijetne jedi, ki so nekoliko kasneje, kot je to pač v navadi, v veselje vseh jedcev še tretjič zaplavale v nekoliko drugačnih »vodah«.
V vseh vodah sveta, vsaj tako nam je dejal med odmorom za šankom, pa je ribe lovil tudi pevec Stane Vidmar, ki je bil tokrat Podokničarjev osrednji gost. Bržčas Staneta Vidmarja ni potrebno posebej predstavljati, saj so njegove pesmi znane predvsem ženski publiki, nasploh pa ima Stane svojevrstno lastnost, da zna, za razliko od ostalih moških, ki v solze spravljamo zgolj svoja dekleta in žene, solze na oči privabiti celi dvorani žensk, le s to razliko, da se nanj, kljub obilici očesne vlage vlagi, nanj prav nič ne jezijo.
Prenekatero solzo v otroških ter tudi odraslih očeh zna obrisati in posušiti Ana Lukner, pobudnica odmevne in uspešne humanitarne akcije, ki tudi v naših krajih, predvsem zaradi zagnanosti kamniških prostovoljk, dosega prav lepe rezultate. Ana Lukner je Podokničarju in gledalcem je na kratko predstavila delovanje humanitarnega društva ter knjižico Anina zvezdica, z nakupom katere pomagate tudi istoimenski organizaciji oz. pomoči potrebnim otrokom in družinam.
K sreči je v naših krajih še vedno dovolj veselih in srečnih družin. Ena izmed njih je zagotovo tudi družina citrarja Tomaža Plahutnika, ki je nedolgo tega srečal Abrahama, za kar mu ob tej priložnosti iskreno čestitamo. V Tomaževi družini je namreč doma glasba, saj vsi tako radi igrajo in prepevajo, da smo se med oddajo, v kateri je z glasbeno točko nastopil s svojo hčerko Ano Plahutnik in taščo Štefko Cerar, celo šalili, da se je Tomaž znal tako dobro oženiti, da lahko zdaj po gostilnah, kjer ga običajno srečamo zgolj ob kakem nastopu, hodi kar s taščo, kar je zvabilo širok nasmeh zvabilo tudi na usta njegovega tasta Janeza Cerarja, ki je nastop svojih žlahtnikov vidno in upravičeno ponosen opazoval izza veselega omizja stranjskih cerkvenih pevcev.
Zelo uspešen »cerkveni pevec« pa je zagotovo tudi Krčmar, kajti ko začne peti, se začno poslušalci brž križati, moliti in pogledovati proti nebu, jih pa Krčmar v vsakem primeru, bodisi s svojimi domislicami, bodisi s svojim petjem, zagotovo spravi v smeh in dobro voljo.
Kaj naj za konec rečemo drugega kot to, da je bila oddaja, o kateri pišemo z nekaj zamude, ki bi jo lahko pripisali prevelikemu decembrskemu veseljačenju, še ena v vrsti prav luštnih in zabavnih oddaj, če ste jo zamudili, pa pripišite kar sami sebi. Zdaj bi pa že lahko vedeli, da so torkovi večeri rezervirani za Veselje s Podokničarjem in “njami-njami” na TV Golica.
