Mala uška Lili je prvič v zgodovini svojega (malega) obstoja skakljala po Reciklarnici. Tam se nam je tudi predstavila.
Zadnji novembrski petek, ko se je že globoko in temno zarisal večer in pomračil mesto, se je v prostorih kamniške Reciklarnice toplo posvetilo. Ob 18. uri se je zbrani družbici na moč radovednih mladih in malce starejših poslušalcev predstavila uška Lili. V brani besedi se je po začetnem pozdravu vsem zbranim slikanica Velike prigode male uške Lili najprej predstavila iz ust njene avtorice Miše Gams, nato pa so se v branju, v velikem navdušenju kar eden za drugim, preizkusili še mladi obiskovalci.
Kot pravi, sta zasnovo zanjo dali kar dve – avtorica sama, in njena desetletna hči, s katero sta se v preteklosti srečali z nadlogo in nadlego, bi rekli nekateri, v obliki malih trdoživih „nebodigatreba“ – po domače naglavnih uši.
In nastala je knjiga.
Bralec se je lahko poloti ne le z očmi, da jo prebere, temveč je interaktivna; lahko jo opremi po sebi lastni zamisli, junake pobarva po svoji predlogi, saj s črno-belimi ilustracijami Ane Bahor kar vabi k poslikavi. Če si tega seveda želi.
Miša poudari, da je posebnost pravljice pravzaprav v tem, da „vzpodbuja drugačen pogled na svet in da krepi miselnost, da se vztrajnost obrestuje -najbolj sicer ušem, ampak … morda kdaj tudi malemu človeku – upanje umre zadnje.“
Namigne na to, da je pogled na življenje, življenja, na bitja, ki nas spremljajo, lahko drugačen, celo močno drugačen od našega. Odvisno od tega, kdo je gledalec…
Primerno za vse generacije, ki se spopadajo z ušmi (vključno s tistimi, ki jih uši (še) niso doletele)!
Kartini Djalil
