Kamnik.info Osrednji informativno-satirični portal občine Kamnik. Novice o dogajanju, dogodkih in prireditvah v Kamniku, krajih pod kamniškimi planinami ter bližnji okolici.
Včasih človeka najprijetneje presenetijo prijazne male stvari, za katere je potrebno le nekaj dobre volje in človečnosti.
Res nisem pogost uporabnik javnih prevoznih sredstev, ampak naključje je hotelo, da sem se nocoj iz Kamnika vračal s simpatičnim malim Kamnik Busom, ki mu je, zaradi birokratske togosti, skoraj grozilo, da bo ukinjen, četudi vsaj nekaj občanom in občankam pomeni pomembno, skorajda življenjsko povezavo. Še posebej v primeru, če je človek, ki nima lastnega prevoza, doma iz Kamniške Bistrice in mu Kamnik Bus, ki iz Kamnika proti Bistrici krene ob 19. uri, pomeni zadnjo možno povezavo do doma.
Ker imam grdo kadilsko razvado, sem tik pred vstopom na avtobus nekoliko postal pred vrati, ki jih je ustrežljivi šofer nemudoma odprl ter dejal, naj kar v miru pokadim, saj je do odhoda še nekaj minut, sploh pa mora počakati še neko gospo.
Njegova opomba o čakanju neke gospe mi sprva sicer ni bila povsem jasna, ampak res sem v miru pokadil ter mimogrede še nekoliko pokramljal s prijazno zgovornim šoferjem, ki je že nekoliko nestrpno pogledoval na uro, ki je kazala že kako minuto prek 19. ure, pri tem pa je, kot v opravičilo, da avtobus še ni krenil, na glas razmišljal, da ima vlak izgleda nekoliko zamude. Ampak na avtobusu, na katerem sva bila zgolj dva potnika, se ni nikomur pretirano mudilo, šofer pa je medtem razložil, da je med njegovimi pogostimi potniki tudi gospa, ki danes nekoliko zamuja in jo bomo še malo počakali.
Nedvomno lepa, razumevajoča, predvsem pa človeška gesta, ki mi je, po politični sprenevedavosti, ki sem je bil nekaj pred tem deležen na seji Občinskega sveta, polepšala dan oz. večer.
Ampak prijetnega presenečenja s tem še niti najmanj ni bilo konec, saj je šofer, ko se je številčnica ure spremenila na četrto minuto prek sedme, ročno poprijel svoj telefon in, verjeli ali ne, poklical svojo redno potnico, ki se mu je najbrž jela opravičevati, da je danes ne bo. Šofer se je samo nasmehnil in ji dejal, da nič hudega, da je zgolj preveril, nato pa ji zaželel lep večer ter nasmejan zagnal avtobus in krenil s postaje.
Skorajda nisem mogel verjeti očem in ušesom. Šoferju, ki bi krenil točno ob uri določeni za odhod avtobusa zagotovo nihče ne bi mogel ničesar očitati, ampak poteza šoferja, ki sem ji bil priča nocoj, je nedvomno vredna precej več od doslednega spoštovanja pravil oz. toge strogosti voznega reda. Sodeč po videnem sem prepričan, da šofer česa takšnega ni naredil prvič, zagotovo pa ne tudi zadnjič.
Zato se šoferju, ki mi je polepšal večer, žal sem ga v naglici pozabil povprašati za ime (v bistvu se je skromno upiral tudi fotografiranju) javno in najlepše zahvaljujem za njegovo prijaznost, srčnost, predvsem pa človečnost. Zahvaljujem se mu v svojem imenu, ker mi je s svojo gesto povrnil tudi nekaj zaupanja v ljudi, ki ga včasih po malem kar izgubljam, najbrž pa se mu lahko zahvalim tudi v imenu gospe in njegovih drugih potnikov, ki se vsaj občasno peljemo z njim.
Hvala lepa in srečno pot!
