Pripovedka: Zakaj ni več medvedov na Menini

Pred davnim davnim časom je bilo na Menini planini toliko medvedov, da pastirji niso mogli na tamošnjih pašnikih in fratah pasti ne krav ne ovac. Zato je gorogranski knez naročil grajskemu pastirju, naj goved in drobnico zapre v stajo, medvedom na planini pa nastavi vabo.

In pastir je odšel na delo. Iz ovčnjaka je izbral najlepšo in največjo ovco, jo zaklal in pripravil vabo za medvede. Na vršku Menine planine je v Globačah nanosil nad jamo dračje, nanj pa položil zaklano ovco.

Ponoči pa je vila z Menine planine zašla na dračje in se pogreznila v globoko jamo. Kako se je začudil drugo jutro grajski pastir, ko je namesto medveda v jami našel vilo, ki je jokala!

»Pomagaj mi iz jame, pa te bom nagradila, da boš vse medvede na Menini planini polovil in pobil!« je prosila.

Pastir jo je potegnil iz jame, rešena vila pa je pokazala na bližnje mravljišče in dejala: »Razkopaj mravljišče! V njem boš našel oglodano in očiščeno okostje zelene žabe, ki so jo mravlje pojedle že pred tremi leti. Žabje koščice si položi pod jezik, pa boš neviden za vse ljudi in medvede. Pa srečno lovi, dokler ne boš pobil prav vseh medvedov na Menini planini.«

To je rekla in izginila.

Pastir je zares razgrebel mravljišče in našel žabje okostje. Položil si ga je pod jezik in odšel v dolino. Ko je prišel na grajsko dvorišče, kjer se je sprehajal gorogranski knez, je zaklical: »Hej, knez, ali me vidite?«

»Kdo me kliče?« je vprašal knez in se pričel ozirati, a nevidnega pastirja ni zagledal.

»Hoho, to sem jaz!« se je zasmejal pastir in potegnil kneza za uho.

»Kaj pa počenjaš, nepridiprav!« se je jezil gorogranski knez. »Slišim te, vidim pa ne! Toda povej, zakaj nisi odšel na Menino planino in nad jamo v Globačah nastavil vabe za medvede?«

»To delo je zdaj nepotrebno! Z medvedi bom obračunal tudi brez vabe!« se je zasmejal in iz objestnosti potegnil gorogranskega kneza za nos. Potlej je odšel v grajsko drvarnico, vzel največjo balto in se vrnil na Menino planino medvede lovit.

Zdaj je bil neviden. Hodil je in hodil po obsežnih hostah Menine planine in kjerkoli se je namahnil na medveda, se mu je neviden približal ter ga z balto treščil po butici, da se je mrtev zgrudil na zemljo.

Tako je nevidni pastir sčasoma pobil vse medvede, in grajska goved ter drobnica se je lahko spet brez nevarnosti pasla po pašincih in fratah Menine planine.

»Tako! To delo je opravljeno,« si je mislil nevidni pastir, ko ni nikjer več našel nobenega medveda, ter se napotil v dolino, da bi tamkaj še pred ljudmi neviden uganjal vragolije. Ko pa je prišel na grajsko dvorišče, je kihnil — in iz ust mu je zletelo čarobno žabje okostje. Pritekel je knezov pes, hlastnil po koščicah in jih požrl.

Zdaj je grajski pes postal neviden! Potepel se je v hoste Menine planine, kjer še dandanes napada zajce in jih davi ter žre.

Če dandanašnji pride gorogranski lovec praznih rok z lova domov, se takole opravičuje: »Zajčka sem imel že na muhi, pa mi ga je izpred nosa požrl nevidni grajski pes …«

Pa tudi medveda noben gorogranski lovec nič več ne ustreli, ker jih je že zdavnaj pobil in iz vseh host Menine planine iztrebil nevidni pastir gorogranskega kneza.

Vir: Zupanc, Lojze* (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga.

* Palček v čedri je slovenska ljudska pripovedka. Prvič je kot samostojna pripovedka oziroma knjiga izšla leta 1959, ko jo je zapisal Lojze Zupanc in ilustriral Jože Ciuha.