Proslava ob 80. obletnici bitke na Kostavski planini

Ob 80. obletnici bitke na Kostavski planini so se člani ZB NOB Kamnik, KO ZB Tuhinj, člani veteranskih in domoljubnih organizacij občine Kamnik s praporščak ter društvo Dogodek v nedeljo, 18. decembra 2022, poklonili spominu preminulim borcem Kamniškega bataljona. Zbrane sta nagovorila svetnik Občinskega sveta Občine Kamnik Aleksander Uršič in predsednik Združenja borcev borcev za vrednoste NOB Kamnik Igor Kanižar.

Svetnik Občinskega sveta Občine Kamnik Aleksander Uršič je povedal: »Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši, spoštovane gospe in gospodje. Danes smo se zbrali na Kostavski planini, še enem kraju spomina na grozote, 2. svetovne vojne. V soboto 24. decembra bo minilo osemdeset let od junaške borbe Kamniškega bataljona, danes že 67-ič organizatorji, nastopajoči in obiskovalci z organizacijo in obiskom potrjujemo borkam in borcem, da misel na njihovo borbo še ni umrla.

Veseli me, da tudi letošnja prireditev potrjuje, da se Tuhinjska dolina zaveda svoje zgodovine, a ni samoumevno, da bo tako tudi ostalo, saj še vedno živimo v času, ko lahko slišimo vprašanja zakaj se je treba spominjati. Spomnimo se zakaj. V noči od 23. na 24. decembra 1942 so partizani taborili na Kostavski planini, že bežen pogled okrog nas, da vedeti, da nemški okupatorji tabora na tem območju sami ne bi našli. Na predbožični dan, so odjeknili prvi streli iz smeri Tuhinja, nato pa še nad Šmartnim, Nemci so se napotili proti Kostavski planini. V peturni borbi proti številčno močnejšemu sovražniku je padel komandant Kamniško-Kokrškega odreda narodni heroj, Matija Blejc-Matevž, komandant Kamniškega bataljona Franc Per-Vido, trije komandirji čet in 11 borcev. 16 padlih partizanov in še več ranjenih v bitki na Kostavski planini je del krute zgodovine slovenskega naroda v 2. svetovni vojni. Slava jim!

Do včeraj se nisem, kaj posebej zanimal koliko je bilo vseh žrtev 2. Svetovne vojne na ozemlju sedanje Slovenije, včeraj sem prišel do deset let starega članka v časopisu Dnevnik v katerem sem prebral, da je med drugo svetovno vojno in neposredno po njej na ozemlju sedanje Slovenije za posledicami vojne umrlo vsaj 97.450 prebivalcev. Takrat so zapisali, da je takšno končno število žrtev, do katerega so se med izjemno zahtevnim, več let trajajočim raziskovalnim projektom Inštituta za novejšo zgodovino dokopali raziskovalci. Korak naprej me je pripeljal na spletno stran Sistory zgodovina Slovenije, kjer sem izvedel, da je kljub vsem metodološkim in finančnim zadregam skupina doslej naredila imenski seznam 99.822 žrtev druge svetovne vojne in povojnih pobojev, ki pomenijo 6,7 % izgubo populacije Slovenije. Zaradi objektivnih vzrokov seznam ne bo nikoli popoln, saj se je za nekaterimi žrtvami izgubila vsakršna sled. Ali ni po osemdesetih letih samoumevno, da dokončnega seznama ne bomo nikoli prišli? In zato se mi zdi na strani zapisan stavek zelo pomemben; »Hkrati ima seznam žrtev druge svetovne vojne in povojnega nasilja tudi velik moralno-etični pomen, saj želi žrtve iztrgati iz rok politike in ideologij ter vsaki žrtvi »vrniti« ime.«Žrtve iztrgati iz rok politike in ideologij! Naši predniki so nas s svojo borbo in premnogi tudi z življenji, zavezali k ohranitvi našega naroda, ne pozabimo, da je okupator takoj po prihodu uvedel svojo oblast, prepovedal uporabo slovenskega jezika po uradih, šolah in cerkvah. Slovenske učitelje in duhovnike je pregnal, nastavljal nemške učitelje in uvedel po šolah nemški učni jezik. Ali to niso dovolj konkretna dejstva, da je bil upor proti okupatorju edina izbira slovenskega naroda? Vojne se ne da razumeti. Vojna je vedno kruta. In zato se mi zdi pomemben stavek, žrtve iztrgati iz rok politike in ideologij.

Vse žrtve so del zgodovine slovenskega naroda. Zato moramo vztrajati pri ohranjanju spomina na zgodovinske dogodke in le to širiti tudi med mladimi, saj generacije, ki niso občutile vojnih strahot, mir in svobodo jemljejo kot nekaj samoumevnega. Novim generacijam je samoumevno skoraj vse in to je nova realnost slovenskega naroda. Zavesti in miselnosti, da je del življenja tudi aktivno državljanstvo je premalo. Mediji so tisti, ki nam servirajo informacije preko katerih večina sodi, kaj je pomembno in kaj ni. Tako kot ni vse zlato, kar se sveti tudi ni vse res, kar nam servirajo mediji. Predvsem pa je pomembno prebrati kaj več kot populistične naslove. Vsem Vam pa želim, da prihajajoče praznike preživite v dobri družbi, poizkusite si vzeti čas zase, odklopite se od dnevnih novic, potrudite se, da bo leto 2023, vaše leto.«

 

Predsednik Združenja borcev borcev za vrednoste NOB Kamnik Igor Kanižar pa je dejal: »Spoštovane tovarišice, tovariši, gospe in gospodje, danes stojim tukaj pred vami in  vas s ponosom in radostjo nagovarjam v našem  izjemno lepem slovenskem jeziku. Da je temu tako, se moramo seveda  najverjetneje zahvaliti Primožu Trubarju, kajti brez njega  bi slovenska beseda  ostala samo govorjena in bi sčasoma morda zatonila, tako pa je z natisom prve knjige v slovenskem jeziku doživela razcvet in spodbudila razvoj narodne zavesti. Knjižni jezik nas je tako že v 16. stoletju ponesel med kulturno razvite evropske narode. In prav naša kulturna dediščina je osnova naše kulturne identitete, s tem pa tudi naše samobitnosti. Zavedati se moramo, da to, da danes govorimo slovensko ni samoumevno. Tako za obstoj jezika, kot obstoj domovine smo se Slovenci  morali večkrat boriti. 

Prav slednje me vodi k vprašanju, ali nismo morda pozabili na trnovo pot, ki smo jo morali prehoditi, da lahko danes živimo v svobodni in samostojni državi. Slovenci smo si skozi zgodovino morali vedno utirati pot za svoj obstanek. Nemalokrat smo bili v zaničevanem in podrejenem položaju, a smo se povezani vedno uspeli upreti, preživeti in kot narod ohraniti. Danes smo v Evropi ponovno priča ozemeljskim težnjam in to ne tako daleč. Ukrajinski narod se bori za svobodo ljudi na ozemlju, ki si ga skuša podjarmiti Rusija, zato je pomembno, da se spomnimo, spoštovani – spoštovane da so se že naši predniki borili točno za te vrednote: za svobodo, za demokracijo, za človekove pravice, za mir in blaginjo vseh, prav tako pa tudi za slovenski jezik in našo kulturo. Prav slednja je bila ena naših pomembnih rešilnih bilk, ko nam je bilo najtežje. Za vse te vrednote, smo se borili tudi v boju za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo.

Zato smo dolžni skrbeti in poskrbeti, da bomo še naprej živeli v mirni, zdravi, napredni družbi, kjer vlada demokracija, kjer je solidarnost vrednota, kjer spoštujemo drug drugega in živimo dostojno v deželi z neokrnjeno naravo. Zato da, danes živimo v svoji svobodni državi je svoja življenja izgubilo veliko zavednih Slovenk in Slovencev, ne pozabimo nanje. Spomnimo se jih kdaj, ne samo ob takšnih spominskih slovesnostih, spomnimo se nanje, ko se vrnemo s kake daljše poti, prestopimo mejo in začutimo olajšanje, doma sem, vse je lepo in prav … Ja, spomnimo se naje zato, ker so za našo svobodo žrtvovali vse – tudi svoja življenja. Slava njihovemu spominu!«

Za preplet misli in besed ter recitacijo je poskrbel Igor Žavbi.

Vir: Občina Kamnik