Občina Kamnik se je zvečer pridružila številnim praznovanjem ob 27. obletnici razglasitve samostojne Republike Slovenije. Ob dnevu, ko je ponosno zaplapolala slovenska zastava. Ko smo se enotno odločili, da gremo po samostojni poti in ko je dolgoletni cilj mnogih generacij postal resničen. Proslave sta se udeležila tudi novoizvoljeni predsednik Državnega zbora Republike Slovenije magister Matej Tonin in prav tako novoizvoljeni poslanec Državnega zbora Republike Slovenije in nekdanji župan Občine Kamnik, današnji slavnostni govornik Marjan Šarec.
Dvorišče Mekinjskega samostana je bilo tudi letos osrednji prostor proslave Občine Kamnik ob dnevu državnosti. Na odru je ponosno zaplapolala slovenska zastava. Kdaj bo prišel čas, ko bomo ponovno spoznali, da se je potrebno do naše domovine, države in do vseh nas, ki živimo v njej, obnašati odgovorno, saj nam bo le tako ostala takšna, kot nam je bila dodeljena? Takšna, kot je bila priborjena. Odgovornost spoštovanja leži na vseh nas.
Po prihodu zastavonoš Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda, Društva general Maister Kamnik, Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik, Policijskega veteranskega društva Sever Kamnik in Zveze slovenskih častnikov območnega združenja Kamnik – Komenda ter uvodnih zvokih Zdravljice v izvedbi Mestne godbe Kamnik je zbrane goste sprva na nekaj zgodovinskih dejstev nastanka naše države spomnil predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda mag. Zvonko Cvek in nadaljeval: »Vsi smo obstali, tudi tisti, ki smo že bili na svojih položajih in tisti, ki so svoje domove to jutro zapustili in se vključili v enote teritorialne obrambe. Kamničani smo v osamosvojitveni vojni sodelovali v enotah v Ljubljani, sodelovali v bitki pri Depali vasi in v Trzinu, ubranitvi letališča Brnik. Od vseh vpoklicanih vojakov, podoficirjev in oficirjev je v osamosvojitveni vojni iz naše občine padel le en vojak, Edvard Peperko. Ta odpor agresiji JLA ne sme biti pozabljen.
Zato je tudi eno glavnih zadolžitev naše veteranske organizacije, poleg govorov kot je moj današnji, tudi pisno ohranjanje dejanj in aktivnosti državljanov RS v času priprav na osamosvojitveno vojno v letu 1990 in sami osamosvojitveni vojni v letu 1991. Predsedstvo OZVVS je že v letu 2016 sprejelo odločitev, da s pisno besedo zaznamujemo ta dogajanja in tudi dejavnost naše veteranske organizacije od leta 1994 pa do danes. Dan državnosti je prvi v vrsti praznikov, s katerimi se spominjamo nastanka obrambe naše domovine, ki bi se morali zasidrati v naša srca. Drugi tak praznik je zagotovo dan suverenosti.
Nič manj pomemben ni dan samostojnosti in enotnosti, vendar mislim, da nam srce prične hitreje biti, ko se spomnimo prireditve, ki je bila izvedena 26. junija na Trgu republike, in ko se v jeseni spomnimo odhoda zadnjega tujega vojaka iz ozemlja Slovenije, ko je s tem dejanjem Slovenija postala suverena država. Za zaključek se vračam na začetek, k praznovanju dneva državnosti. Dan državnosti je praznik vseh nas, ne glede različna verska ali politična prepričanja in prepričan sem, da nam srca hitreje bijejo. Želim vam lepo praznovanje.«
Besede kot so samostojna, neodvisna, mednarodno priznana, ponavljamo ves čas. Zdijo se izpete, a vendar so temelj države. »Kar je bilo priborjeno takrat, ostaja še danes v naši zavesti in tega nam ne more in ne sme nihče izbrisati,« je med drugim poudaril današnji slavnostni govornik, poslanec Državnega zbora Republike Slovenije in nekdanji župan Občine Kamnik Marjan Šarec ter dodal: »Osamosvojitev Republike Slovenije je bil dolg proces, ki se ni začel in končal leta 1991, ampak se je odvijal že veliko prej. In to, da smo takrat uspeli dobiti svojo državo, je bila velika čast, velik privilegij, pravzaprav pa tudi čudež. Kajti takrat je v tujini, pa še kje, malokdo verjel, da bomo Slovenci res dobili svojo državo. Da bomo sposobni obstati kot narod, kot dvomilijonski narod med drugimi narodi, ki so nas v preteklost tudi zavojevali, ki so nas v preteklosti nekateri želeli tudi izničiti, ki nam niso želeli priznati obstoja, kaj šele, da bi govorili svoj jezik in da bi imeli nekoč svojo državo. Leta 1991 je to postalo mogoče. To pa je postalo mogoče tako preko modrosti politike kot tudi preko sposobnosti obrambno-varnostnih organov in seveda vsega prebivalstva.
Osamosvojitev ni bila samo zasluga nekaterih, kar danes lahko tu pa tam tudi slišimo, ampak je bila osamosvojitev zasluga celotnega naroda. Če takrat ljudje ne bi stopili skupaj, če ne bi verjeli v to osamosvojitev, potem je zagotovo ne bi bilo. Tudi takrat so bili politiki razdeljeni, tudi takrat niso imeli vsi enakega mnenja, tudi takrat si je vsak po svoje predstavljal, kako naj bi vse skupaj izgledalo. Celo grb in zastavo smo sprejeli tik pred zdajci, tako da bi se skoraj osamosvojili pod neko drugo zastavo. A danes, ko gledamo nazaj, pozabimo na te stvari in smo vsako leto znova veseli in ponosni, da imamo svojo državo. Vsaj tako bi moralo biti. A ni vedno tako. Včasih slišimo, da bi bilo celo boljše, da bi bili pod Avstrijo, ali pa, da bi imeli nazaj Jugoslavijo. A ne eno in ne drugo verjetno ne bi bilo izrečeno v kakšni drugi okoliščini. Mogoče to izrečejo tisti, ki premalo premislijo.
Kajti trpljenje naših prednikov skozi stoletja, zlasti v 20. stoletju, je bilo preveliko, da bi tako razmišljati. Dolžni smo, tudi Kamničanu Edvardu Peperku, spoštovanje do lastne države. Kajti tisti, ki je dal svoje življenje zanjo, tisti, ki je bil ranjen ali pa koga izgubil v vojni za osamosvojitve Republike Slovenije, verjetno česa takega ne bi rad slišal. Smo pa dolžni vsi, ki soustvarjamo slovensko politiko, stopiti skupaj v pomembnih trenutkih in doseči, da bodo ljudje spet verjeli v lastno državo. Kajti ljudje morajo verjeti v lastno državo, saj narod, ki ne verjame v lastno državo, narod, ki ne verjame lastni politiki, tak narod bo težko obstal. Zlati v današnjih turbulentnih časih. Ne vemo, kaj se bo dogajalo pri nas in okoli nas. Ne vemo, kakšna bo gospodarska situacija v bodoče, ne vemo, kaj se bo dogajalo na kriznih žariščih, zato je še toliko pomembnejše, da se zavedamo, da imamo svojo državo in da moramo narediti vse, da jo bomo ohranili. Ker če jo bomo samo enkrat izgubili, je ne bomo dobili nikoli več nazaj. To je bila samo enkratna priložnost, ki smo jo izkoristili in se nam ne bo več ponudila.
Po 27 letih lastne države bi bil že čas, da bi začeli gledati naprej. Da bi presegli jamranje, nezadovoljstvo, da bi ob pravih problemih znali kritično kaj povedati, samo kritizirati ni dovolj. Treba se je izpostaviti, zbrati pogum, saj pogum vodi k spremembam. Spremembe pa so vedno in povsod nujne. Kajti brez sprememb tudi razvoja ni. Ne sprememb zaradi sprememb samih, ampak zaradi nas in zaradi celotne države. Če bomo stali na mestu, potem uspeha ne bo nikjer in nikoli. Verjamem, da to znamo, da to zmoremo. Verjamem, da nam bo to tudi uspelo, da bomo čez 30 let praznovali visoko obletnico države z zavedanjem, da je bilo vredno in da smo lahko ponosni na to novodobno zgodovino. Ne da nas bodo enkrat zanamci preklinjali in rekli, kaj so pa ti takrat misli. To je največ, kar lahko nekdo v politiki ali na drugem odgovornem mestu da lastni državi. Za državo se je treba truditi vsak dan posebej in ni samoumevna.
Zato vam iskreno čestitam ob prihajajočem prazniku, da bi ga praznovali v krogu tistih, ki jih imate radi, in da bi se vsi skupaj zavedali, da je Republika Slovenija naša domovina, čeprav nismo vedno zadovoljni z njo in verjetno tudi nikoli ne bomo povsem. Draga občanke, dragi občani, dovolite mi še, da se vam zahvalim za vsa leta, ko sem bil lahko z vami. Da ste mi dali možnost in priložnost, da sem lahko vodil Občino Kamnik.
Zame je bila to velika čast in privilegij in tako sem to funkcijo tudi vedno jemal. Zato se poslavljam od vas z zavedanjem, da sem dal vse od sebe in verjamem, da bo Igor Žavbi to funkcijo opravljal ravno tako zavzeto. Vsak župan potrebuje oporo občank in občanov, ker drugače ne more narediti nič. Hvala lepa in srečno, občina Kamnik.«
Darilo prazniku so z besedo in glasbo obogatili pevka Silvana Nuhijeva ob spremljavi Mestne godbe Kamnik pod taktirko Martina Dukariča, kitarist Matic Smolnikar in pevka Teja Poljanšek ter recitator Gregor Gruden. Skozi vezni tekst nas je popeljal dr. Tomaž Simetinger, gostilna Repnik pa je poskrbela, da je bilo druženje še bolj prijetno.
Živimo na koščku zemlje, bogatemu z naravnimi lepotami in dobrinami. Lahko govorimo svoj jezik in odločamo o svoji usodi. Lahko delamo, ustvarjamo in skupaj gradimo prihodnost. Zato si ne smemo dovoliti, da nas na tej poti ne zaustavi nič in poskušamo cilje uresničevati vnovič in zopet in znova. Nikoli ne pozabimo, da je naš košček zemlje prav tako dober kot drugi kraji na svetu in da imamu tu vse tisto, kar imajo na vrhovih gora ali ob morju ali kjerkoli.
Besedilo: Janja Zorman Macura
Foto: Klemen Brumec
